Slovenska območna liga
Slovenska območna liga ali Območna članska liga oziroma OČL, od 1964 do 1976 Conska nogometna liga
Zgodovina
Drugorazredno republiško tekmovanje v formatu dveh skupin je nastalo leta 1964, ko sta bili ustanovljeni vzhodna in zahodna conska liga. Pred tem so se pod republiško ligo igrala že tekmovanja podzvez, ki so z reformo postala tretji rang. V vzhodni conski ligi so mesto dobili najboljši klubi iz podzvez Celje, Maribor in Murska Sobota, v zahodni pa iz podzvez Ljubljana, Kranj, Nova Gorica in Koper. Sprva je v vsaki skupini igralo deset ekip. Na vzhodu je poleg izpadlega Olimpa in najboljših klubov iz podzvez izven konkurence igrala tudi druga ekipa Maribora, naslov prvaka pa je zanesljivo osvojil Rudar Velenje. Na zahodu je ljubljanska podzveza dobila kar šest mest, koprska in goriška pa le eno, a je na koncu vseeno suvereno slavil Koper.
Za sezono 1965/66 so ligi razširili na 12 ekip, a jih je v obeh skupinah dejansko igralo zgolj enajst, saj sta pred začetkom izstopila Ločan in Bakovci. Še posebej zanimivo je bilo na zahodu, kjer so se za naslov borila tri moštva iz Ljubljane, na koncu pa je s točko prednosti slavila Slavija, medtem ko je na vzhodu do naslova zanesljivo prišel Kovinar Maribor. Priložnost za napredovanje sta v kvalifikacijah dobila še drugouvrščena, izkoristila pa jo je Svoboda, ki je kljub remiju na prvi tekmi ugnala Fužinar. Naslednje leto je na vzhodu s še večjo prednostjo slavil Kladivar, na zahodu pa je svoj drugi naslov osvojil Koper, torej oba, ki sta pred sezono izpadla iz republiške lige. Po dodatnih kvalifikacijah se jima je pridružil še Hrastnik, ki je izločil Šoštanj. Leta 1968 je na zahodu do naslova pričakovano prišla močna ekipa Ilirije, na vzhodu pa je z lepo prednostjo slavila lendavska Nafta.
Še nekoliko večje razlike so bile prihodnjo sezono, ko sta do naslovov brez težav prišli ptujska Drava in Izola.V sezoni 1969/70 je bilo tekmovanje spet bolj izenačeno, pri čemer je na zahodu po boju z vrhniškim Usnjarjem le zmagal favorizirani Triglav, medtem ko je na vzhodu mariborski Branik strl Steklar. Drugouvrščena sta nato dobila še eno priložnost v kvalifikacijah z republiškima predstavnikoma, a ne enemu ne drugemu ni uspelo. Leta 1971 je na zahodu še tretjič slavil favorizirani Koper, medtem ko je na vzhodu nekoliko presenetljivo do največjega uspeha v zgodovini kluba prišla Slivnica. Tudi tokrat so bile po sezoni odigrane še dodatne kvalifikacije, v katerih je Velenje že na prvi tekmi odločilo dvoboj z Zagorjem. V sezoni 1971/72 je o naslovih odločala razlika v golih, pri čemer je na vzhodu slavil mariborski Kovinar, na zahodu pa kranjski Triglav.
Leta 1973 je na zahodu z enim samim porazom do naslova v velikem slogu prišel Slovan, medtem ko je na vzhodu v lokalnem dvoboju Šmartno v zaključku strlo velenjski Rudar. Slednjemu prihodnje leto tudi deset golov v zadnjem krogu ni pomagalo, da bi prehitel Pohorje, manj zanimivo pa je bilo na zahodu, kjer so s precejšnjo prednostjo pred zasledovalci slavila goriška Vozila. V sezoni 1974/75 so bile lestvice nekoliko nerealne, saj je precej klubov dobilo kazni zaradi afere s prehranskimi boni, a to k sreči ni vplivalo na razplet pri vrhu, kjer sta končala Šmartno in Primorje. Sledila je še zadnja sezona conskih lig, v kateri sta do naslovov in napredovanja prišla Litija in Rudar Velenje, vsi ostali klubi pa so efektivno izpadli, saj se je tekmovalni sistem leta 1976 s portoroškimi sklepi povsem spremenil.
Tekmovanje drugega republiškega ranga po sistemu vzhod zahod se je vrnilo v sezoni 1979/80 pod imenom območna liga. V vsaki skupini je tokrat nastopilo zgolj sedem ekip, slednje pa niso bile določene na podlagi rezultatov, temveč selekcijskih kriterijev, tako da posledično tudi ni bilo izpadanja in napredovanja iz nižjih lig. V prvi sezoni sta zmagala Koper in Kladivar, v drugi pa Primorje in Ptuj, pri čemer je poleg njiju naknadno napredoval še dupliški Stol, ki je v dodatnih kvalifikacijah ugnal mariborski Kovinar. Slednji je do naslova prišel naslednje leto, poleg njega pa še sežanski Tabor, ki je slavil na zahodu. Tam so se to leto prvič igrale tudi kvalifikacije nižjeligašev za napredovanje, v katerih je bila uspešna Ljubljana. Od sezone 1982/83, ko sta slavila Kladivar in Vozila, se je tako spet uveljavil sistem klasičnega izpadanja in napredovanja, a se je za razliko od conskih lig vsako leto zamenjala zgolj ena ekipa.
Leta 1984 je na zahodu Ilirija v šišenskem dvoboju za točko prehitela Ljubljano, na vzhodu pa so z naslovom in napredovanjem največji klubski uspeh dosegle Brežice. Naslednja sezona je prinesla nenavaden razplet, saj je vzhodno skupino na igrišču dobil mozirski Elkroj, a je zveza eno izmed njegovih tekem naknadno registrirala s porazom, tako da je napredoval Aluminij. Na zahodu so Ljubljano to pot za malenkost ugnale Domžale. V sezoni 1985/86 je bil razplet nekako pričakovan, saj je na zahodu po več neuspehih Ljubljani le uspelo napredovati, medtem ko je na vzhodu svojo premoč Elkroj potrdil tudi formalno. Leta 1987 je na vzhodu svoj dotekaj največji uspeh dosegel Steklar, medtem ko je na zahodu z relativno majhno prednostjo pred Slavijo slavila Izola.
V sezoni 1987/88 je prišlo do določenih sprememb, saj so pred njo nastale današnje medobčinske zveze, po njej pa nova medrepubliška liga, tako da so poleg prvakov mariborskega Kovinarja in dupliškega Stola napredovali še štirje klubi, hkrati pa so se v ligo uvrstili prvaki medobčinskih tekmovanj. Leta 1989 je na vzhodu do naslova prišel pred tem izpadli republiški ligaš Steklar, na zahodu pa je Elan zgolj po zaslugi nekoliko boljše razlike v zadetkih prehitel dekanski Jadran, ki je nato z Nafto slavil naslednje leto. Sezona 1989/90 je zaradi širitve republiške lige napredovanje prinesla kar petim klubom, naslednja pa trem. Poleg zadnjih prvakov Beltinke in Proletarca se je v novo 1. SNL po kvalifikacijski zmagi nad Dravinjo uvrstilo še Primorje.
