ND Slovan

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina

Nogometno društvo Slovan je bilo uradno ustanovljeno leta 1913, a je precej možnosti, da se je to dejansko zgodilo že eno leto prej. Pred prvo svetovno vojno je Slovan igral večinoma prijateljske tekme, poleti 1914 pa je sodeloval tudi v prvenstvu Kranjske, a je izpadel že po prvi tekmi. Po vojni je bil klub obnovljen in bil leta 1920 med ustanovnimi člani Ljubljanske nogometne podzveze, nastopal pa je tudi v prvem prvenstvenem tekmovanju istega leta. V prvih letih je Slovan veljal za drugi klub v Ljubljani, a so ga težave z igriščem in odhodi igralcev oddaljili od vrha. Večjih uspehov klub v tem obdobju ni dosegel, najboljši rezultat pa mu je uspel leta 1928, ko je bil tretji v ljubljanski skupini. Leta 1934 je klub dobil svoje igrišče v zeleni jami, štiri leta kasneje pa ukinil nogometno sekcijo.

Po vojni Slovan nekaj časa ni deloval. 9. julija 1945 je bilo na Kodeljevem, kjer je pred vojno delovala SK Mladika, ustanovljeno novo Fizkulturno društvo Svoboda-vzhod, ki se je že decembra istega leta preimenovalo v FD Borec. Borec je spomladi 1946 nastopal v ljubljanskem okrožju, kjer je osvojil tretje mesto za Železničarjem in Svobodo ter se tako uvrstil v kvalifikacije za republiško ligo, kjer pa je bil s skupnim izidom 4:1 boljši trboveljski Rudar. Zveza je nato klub jeseni uvrstila v razširjeno republiško tekmovanje, a je tam igral zgolj do polovice sezone, saj se je decembra 1946 s Svobodo, Udarnikom in Štepanjo vasjo združil v novo veliko Fizkulturno društvo Enotnost.

Po teh dogodkih je nogomet na Kodeljevem za krajši čas zamrl, 19. decembra 1947 pa je bilo v Mostah ustanovljeno novo Fizkulturno društvo Maks Perc, ki je prevzelo igrišče bivšega Borca ter se prihodnje leto vključilo v tekmovanja. V svoji prvi sezoni je klub osvojil tretje mesto v ljubljanski skupini, vmes, decembra 1948, pa se je preimenoval v SŠD Slovan. Sledila je ena slabša sezona, nato pa naslov ljubljanskega prvaka leta 1951 ter posledična uvrstitev v ligo ljubljanskega centra, ki je nastala ob ustanovitvi ljubljanske podzveze. V majhni, a močni ligi so poleg Slovana nastopili še Krim, Grafičar in Kamnik, rdeče-beli pa so zasedli solidno tretje mesto. V sezoni 1952/53 je nato Slovan v istem tekmovanju osvojil naslov prvaka, sledile pa so še zanimive kvalifikacije, v katerih so si tekmeci pomagali tudi z dogovorjenimi izidi, a se je na koncu Slovan s tretjim mesto vendarle še uvrstil v republiško ligo.

V prihodnjih letih se je Slovan učvrstil v republiškem tekmovanju, natančneje v njegovi zahodni skupini, ki se je leta 1955 preimenovala v ljubljansko-primorsko ligo. Tri leta kasneje je bila obnovljena enotna republiška liga, s tretjim mestom za Krimom in Triglavom pa si je nastop v njej več kot suvereno zagotovil tudi Slovan. V spomladanskem delu sezone 1958/59 se je klub preselil na nov stadion v Športnem parku Kodeljevo, manj uspešno pa je bilo mlado moštvo na terenu, saj je kljub nekaj dobrim izidom v zadnjih krogih nesrečno izpadlo iz tekmovanja. V naslednji sezoni je Slovan posledično spet nastopal v podzvezni ligi, ki pa so jo Žabjek, Herbst, Elsner, Oplotnik, Žižek in soigralci z lahkoto osvojili ter se nato prek Drave in Nafte suvereno uvrstili nazaj na republiški nivo. Sledil je pokalni uspeh v sezoni 1960/61, ko se je moštvo nepričakovano prebilo vse do finala, kjer je proti Mariboru klonilo šele po podaljških.

V začetku šestdesetih se je Slovan vse bolj uveljavljal tudi v ligaški konkurenci, pri čemer je leta 1962 zaostal zgolj za Olimpijo, kar mu je prineslo nastop v kvalifikacijah za drugo zvezno ligo, kjer pa je v finalu moral priznati premoč varaždinskemu Varteksu. Želje so se ambiciozni upravi in navijačem uresničile tri leta kasneje, ko so Novak, Velkavrh, Virant, Regally, Gruden, Kitić in soigralci s točko prednosti pred Aluminijem klubu prinesli prvi naslov republiškega prvaka ter nastop v drugi jugoslovanski ligi. Vodstvo kluba je za nastop v omenjenem tekmovanju pripeljalo številne okrepitve in trenerja Janeza Piška, kar pa se v praksi ni obneslo, pojavile pa so se tudi finančne težave, tako da je moštvo sredi sezone izstopilo iz tekmovanja. Prihodnje leto je bila oslabljena ekipa nekonkurenčna tudi v republiški ligi, leta 1969 pa je izpadla celo iz območne lige.

V sedemdesetih je tako Slovan znova začenjal praktično z ničle in nadarjena ekipa z nekaj izkušenimi igralci na čelu z vratarjem Žabjekom se je pod vodstvom Branka Elsnerja leta 1972 prebila v območno, leto kasneje pa še v republiško ligo. Sledile so številne trenerske menjave in izpad iz lige leta 1976, ravno v času portoroških sklepov, ki so klub določile za nosilca selekcije, tako da je v sezoni 1977/78 v republiški ligi nastopila tudi zasedba Slovana, ki so jo sestavljali mladi igralci s Kodeljevega iz okoliških klubov. Po zaslugi dobrega dela z mladimi se je Slovan spet hitro uveljavil v vrhu lige, saj je v letih 1980 in 1981 osvojil drugi mesto za Mercatorjem in Šmartnim, nato pa dve leti kasneje še svoj drugi naslov republiška prvaka. Ob tem je leta 1982 z zmago nad velenjskim Rudarjem osvojil tudi svojo prvo pokalno lovoriko.

V sezoni 1983/84 je šlo rdeče-belim v drugi jugoslovanski ligi malenkost bolje kot v prvem poskusu, a so tudi tokrat prepričljivo izpadli, v drugi polovici osemdesetih pa je klub pod novim sponzorskim imenom Teol Slovan nekoliko popustil. Leta 1988 se mu je nato kljub šestemu mestu nasmehnila sreča, saj ga je Jugoslovanska nogometna zveza namesto Ljubljane, ki se je odpovedala napredovanju, uvrstila v novoustanovljeno medrepubliško ligo zahod. Na tekmovanje v jugoslovanski konkurenci pa moštvo Vladana Mladenovića s Pejovićem, Jerino, Poljanškom, Protego in Stojanovićem ni bilo najbolje pripravljeno in se je moralo že po eni sezoni posloviti, potem ko ga je v zadnjem krogu po sumljivem dogajanju prehitela zagrebška Lokomotiva. Sledili sta še dve sezoni slovenske republiške lige, ki jo je Slovan leta 1991 sklenil na drugem mestu.

Po osamosvojitvi je sledil hud padec kodeljevskega kolektiva. Čeprav je sodilo v širši krog favoritov, je moštvo s Srovinom, Stojanovićem, Plevnikom, Gruškovnjakom, Miškičem in Cimirotičem v prvi sezoni slovenske nogometne lige zasedlo zgolj deseto mesto, leto kasneje je bilo na krilih golgeterja Udoviča enajsto, leta 1994 pa je celo izpadlo iz tekmovanja. Leto kasneje je klub izpadel še iz 2. SNL, nadaljnjega stagniranja pa ga je rešila združitev s sosednjo Slavijo. Med leti 1996 in 1999 Slovan kot tak ni obstajal, je pa zato na Kodeljevem nastopalo združeno člansko moštvo pod imenom SET Vevče, ki je že v prvi sezoni suvereno osvojilo drugo ligo in se prebilo med elito. Relativno močna zasedba z Žežljem, Jolićem, Karapetrovićem, Poglajnom, Komočarjem in ostalimi pa je ob trenerskih rošadah in težavah v klubu zasedla zgolj zadnje mesto ter se po kvalifikacijskem porazu z Domžalami poslovila od tekmovanja.

Kombinirana ekipa je naslednjo sezono izpadla še iz druge lige in Slovan se je leta 1999 povsem obubožan sam znašel v 3. SNL center. Tudi iz omenjene lige je Slovan takoj izpadel, a se je nato leta 2002 vrnil, potem ko je suvereno osvojil ljubljansko ligo. V tretji ligi se je Slovan večinoma boril za obstanek, najbolje pa mu je šlo v sezoni 2006/07 ko je ekipa z Cimirotičem, Starčevičem in Kitićem osvojila četrto mesto. V naslednji sezoni so se nato spet pojavile finančne težave, leta 2009 pa je klub vnovič izpadel. Sledilo je nastopanje v četrti in peti ligi, povratek v tretji rang pa je nato Slovanu uspel šele leta 2021, ko je vodil po prvem delu prekinjene regionalne lige ter bil po izstopu Zagorja uvrščen v višji rang.

Stadion

Slovan dolgo časa ni imel ustreznega igrišča, najprej je treniral na prostoru velesejma, kasneje na bivšem sokolskem stadionu ob Linhartovi, leta 1934 pa se je preselil na lastno igrišče za Kolinsko tovarno v Zeleni jami. Po vojni je klub deloval na bivšem igrišču Mladike pri Salezijanskem domu, leta 1959 pa se je preselil na nov objekt v Športnem parku Kodeljevo. Stadion je bil zgrajen po načrtih Stanka Bloudka, prvo uradno tekmo na njem pa je Slovan odigral 15. marca proti Grafičarju. Leta 1965 je stadion dobil novo glavno tribuno za 1.500 gledalcev, ki pa je bila leta 2020 porušena in leto kasneje nadomeščena z majhnim montažnim objektom. Vzhodna betonska tribuna je bila porušena leta 2013, ko so razširili pomožno igrišče.

Trenutna kapaciteta stadiona je približno 200 sedišč, rekord pa je bil postavljen leta 1962 na kvalifikacijski tekmi z Varteksom, ko se je zbralo 4.000 gledalcev.

Lovorike

Sezone po osamosvojitvi

Sezona Liga Mesto Točke T Z R P DG PG Pokal NZS
1991/92 1. SNL 10 40 40 14 12 14 51 40 osmina finala
1992/93 1. SNL 11 31 34 9 13 12 45 43 osmina finala
1993/94 1. SNL 15 38 18 5 8 17 35 70 osmina finala
1994/95 2. SNL 13 20 30 6 8 16 28 62 šestnajstina finala
1995/96 3. SNL 7 36 26 9 9 8 35 29 /
1996/97 2. SNL 1 60 29 17 9 3 57 19 šestnajstina finala
1997/98 1. SNL 10 19 36 4 7 25 37 83 četrtfinale
1998/99 2. SNL 15 18 30 4 6 20 29 75 šestnajstina finala
1999/00 3. SNL 14 23 26 5 8 13 28 58 /
2000/01 1. MNZ 7 28 22 8 4 10 27 33 /
2001/02 1. MNZ 1 53 22 16 5 1 52 15 /
2002/03 3. SNL 8 29 25 8 5 12 45 42 /
2003/04 3. SNL 9 35 26 10 5 11 44 51 /
2004/05 3. SNL 12 26 26 5 11 10 28 37 /
2005/06 3. SNL 12 28 26 7 7 12 29 31 /
2006/07 3. SNL 4 41 26 11 8 7 45 37 /
2007/08 3. SNL 9 27 24 8 3 13 35 51 /
2008/09 3. SNL 11 27 25 8 3 14 29 58 /
2009/10 RLL 12 22 26 6 4 16 27 74 /
2010/11 RLL 14 8 26 1 5 20 22 82 /
2011/12 MNZ 2 31 18 10 1 7 57 36 /
2012/13 MNZ 3 36 21 11 3 7 66 37 /
2013/14 RLL 14 12 26 3 3 20 24 70 /
2014/15 MNZ 6 19 18 5 4 9 28 35 /
2015/16 MNZ 3 30 16 9 3 4 44 23 /
2016/17 RLL 7 29 22 8 5 9 45 35 /
2017/18 RLL 8 25 22 7 4 11 33 46 /
2018/19 RLL 5 30 22 8 6 8 32 23 /
2019/20* RLL 11 12 12 3 3 6 15 23 /
2020/21* RLL 1 18 7 6 0 1 24 8 /
2021/22 3. SNL 7 36 26 11 3 12 62 55 /
2022/23 3. SNL 9 29 26 7 8 11 46 47 1/64 finala
Skupaj 1. SNL 0 naslovov 89 104 28 33 43 131 153 0 pokalov
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.