NK Ljubljana
Zgodovina
Nogometni klub Ljubljana je bil ustanovljen 14. maja 1920 kot SK Hermes. Pet let kasneje je stopil pod okrilje železnic in bil preimenovan v ŽSK Hermes, leta 1931 pa je dobil lastno igrišče v Spodnji Šiški. Hermes je od leta 1922 dalje večino časa igral v prvem razredu ljubljanske nogometne podzveze, kjer pa večjih uspehov ni dosegel. Leta 1931 je zaradi kazni ostal brez finala, štirikrat pa je zasedel četrto mesto, nazadnje leta 1938. Leta 1925 je igral v finalu pokala, a izgubil proti I. SSK Mariboru po ponovljeni tekmi. Med vojno je Hermes sodil med najboljše slovenske klube in bil dvakrat podprvak Ljubljane.
Po vojni je bilo 30. junija 1945 ustanovljeno Fizkulturno društvo Železničar, ki se je spomladi prihodnjega leta vključilo v prvenstveno tekmovanje. Po zmagi v ljubljanskem okrožju je Železničar v kvalifikacijah ugnal jeseniški Gregorčič ter se uvrstil v finalni del republiškega prvenstva. Tam se je z lendavsko Nafto in mariborskim soimenjakom do zadnjega kroga boril za naslov, a se moral na koncu zadovoljiti s tretjim mestom. Konec leta 1946 se je z bežigrajskim Partizanom in zgornješišenskim Bratstvom združil v FD Triglav, pol leta kasneje pa se je z drugim mestom v republiški ligi uvrstil v kvalifikacije za napredovanje. Tam se je pomeril z velikim rivalom Enotnostjo, ki pa je bila po treh tekmah za odtenek boljša.
V začetku leta 1948 se je Triglav razdružil nazaj na sestavne dele, tako da je spet nastal Železničar, ki pa mu na igrišču ni šlo tako dobro kot pred tem, saj je obstanek dosegel šele po dodatnih kvalifikacijah. Prihodnje leto je moštvo, okrepljeno z nekaterimi povratniki, z dvema točkama prednosti pred trboveljskim Rudarjem osvojilo svoj prvi naslov republiškega prvaka ter se uvrstilo v kvalifikacije za drugo jugoslovansko ligo, kjer pa je bilo s tretjim mestom neuspešno. Železničar je bil tako skupaj s Trboveljčani uvrščen v novo tretjo ligo, a se v njej ni najbolje znašel in je z krepko zadnjim mestom suvereno izpadel nazaj na republiško nivo. V prihodnji sezoni mu je šlo nekoliko slabše, leta 1952 pa se je s četrtim mestom uvrstil v močno slovensko-hrvaško ligo, tedaj drugi rang jugoslovanskega nogometa.
V novem tekmovanju se je Železničar v prvi sezoni z devetim mestom ravno še izognil izpadu, bolje pa mu je šlo nato šlo naslednje leto pod novim imenom ŽNK Ljubljana, saj so Leban, Čretnik, Sočan, Čebohin, Perharič in soigralci osvojili odlično drugo mesto. Kljub se je s tem uvrstil v kvalifikacije za obnovljeno drugo ligo, kjer pa ni bil uspešen, saj je v Črni Gori izgubil proti relativno skromnemu Boklju. Leta 1955 so bili Šiškarji z reorganizacijo jugoslovanskih lig uvrščeni v prvo skupino conske lige, skupaj z drugimi močnimi klubi iz Slovenije in Hrvaške. Največ pozornosti so poželi ljubljanski derbiji, v katerih se je zasedba slovitega trenerja Janeza Piška merila z Odredom. Ljubljana je bila v prvi sezoni peta, v drugi pa osma, a pred vsemi ostalimi slovenskimi klubi, s čimer si je po tedanjih pravilih prislužila nov naslov slovenskega prvaka.
Leta 1958 je bila liga ukinjena in modro-beli so se preselili nazaj na republiški nivo. Tam je moštvo v prihodnjih sezonah krojilo razplet v zgodnji polovici razpredelnice, a v sam boj za naslov nekaj časa ni poseglo. V tem času je Ljubljana dvakrat prišla tudi do finala republiškega pokala, a je obakrat morala priznati premoč nasprotniku iz Maribora. Leta 1961, ko je klub dobil ime NK Ljubljana, je bilo moštvo v ligi tretje, nato četrto, v sezoni 1962/63 pa so Šoštar, Frič, Gosar, Popivoda, Džaferović in soigralci s silovitim finišom ugnali Triglav ter se veselili tretjega naslova republiškega prvaka. Sledile so nove kvalifikacije za drugo ligo in nov neuspeh, saj je ekipo izločila še Šparta Beli Manastir. Sledil je rahel padec in nekaj nekoliko slabših sezon, nato pa nov naslov leta 1967, ko je Ljubljana na čelu z golgeterji Džaferovićem, Škufco in Papcem spet pokorila republiško konkurenco, a je še enkrat več izpadla v kvalifikacijah, tokrat proti RNK Splitu.
Leta 1968 kvalifikacij za drugo ligo ni bilo več, tako da se je zasedba Franca Berginca kot republiški prvak končno uvrstila v drugo zvezno ligo zahod. Tam je ljubljansko moštvo v prihodnjih sezonah igralo kar vidno vlogo, najboljši rezultat pa je modro-belim uspel leta 1971, ko so bili Vugrinec, Jakopič, Gobec, Zavrl, Jalševec, Džaferović in soigralci pod taktirko hrvaškega strokovnjaka Franja Glazerja šesti. Leto kasneje je podobna ekipa razmeroma nepričakovano izpadla, s čimer se je uspešno obdobje kluba vsaj za nekaj časa zaključilo. V sezoni 1974/75 je Ljubljana po aferi s prehrambnimi boni zaradi točkovne kazni celo izpadla iz republiške lige, klub pa so nadalje prizadeli še portoroški sklepi, saj je bila za nosilca selekcije v Šiški določena Ilirija. Najboljši igralci Ljubljane so tako odšli v združeno selekcijo Ilirija-Ljubljana, klubu pa je ostala zgolj rekreacijska ekipa v lokalni ligi, pa še ta je bila kmalu razpuščena.
Med leti 1979 in 1982 Ljubljana sploh ni imela članskega moštva, leta 1982 pa je v kvalifikacijah za območno ligo nastopila kar mladinska ekipa, ki je relativno zanesljivo ugnala Medvode in Svobodo. V območni ligi so se Šiškarji od vsega začetka borili na naslov in napredovanje, a so bili pri tem kar nekaj časa neuspešni, saj so trikrat zapored dosegli drugo mesto. Šele v sezoni 1985/86 je Ljubljani končno uspelo, saj se je tremi točkami prednosti pred kamniškim Stolom po več kot desetletju vrnila v republiško ligo. Že dve leti kasneje se je moštvo na igrišču uvrstilo v novo medrepubliško ligo, a se je vodstvo na čelu z Milanom Vajdo odločilo, da bi bilo nastopanje v višjem rangu zlasti finančno prezahtevno.
Leta 1989 so Ljubljančani suvereno osvojili oslabljeno republiško ligo in v klubu so se vendarle odločili poskusiti še v močnejši medrepubliški konkurenci. Moštvo s Hasanagićem, Srovinom, Udovičem, Bengezom in bratoma Plešinac je bilo v višjem rangu daleč od obstanka, tako da je zadnjo sezono pred osamosvojitvijo spet odigralo v republiški ligi. Po osamosvojitvi je Ljubljana sodila med favorite za najvišja mesta, kar pa je na terenu izpolnila zgolj delno. V prvi sezoni je bila zasedba Miloša Šoškića peta, še bolje pa ji je šlo v naslednji, ko so se Tahirović, Šporar, Vrabac, Škufca, Vidovič, Miloševič in soigralci jeseni borili za naslov, nato pa spomladi zdrsnili do četrtega mesta. Kasneje je klub zapadel v krizo in se moral leta 1995 celo posloviti od tekmovanja, potem ko ga je v kvalifikacijah za obstanek na precej sporen način izločila Izola.
Leta 1996 je Železničar kljub drugoligaškemu naslovu ostal brez prve lige, saj mu zveza ni omogočila napredovanja, prihodnjo sezono pa je moštvo sredi tekmovanja iz lige izstopilo. V sezonah 1998/99 in 1999/00 je ljubljansko moštvo nastopalo v nižjih ligah pod imenom Hermes, leta 2000 pa je Komenda na Ljubljano prenesla tekmovalne pravice in klub se je znašel v drugi ligi. Dve leti kasneje se je Ljubljana pod vodstvom Mihaela Kebeta z drugim mestom uvrstila nazaj v prvo ligo, kjer je nato igrala tri sezone. Najboljši izid ji je uspel leta 2004, ko je moštvo z Demo, Hanžičem, Režonjo, Zavrlom, Karapetrovićem in najboljšim strelcem lige Žežljem, ki je pozimi odšel k Primorju, osvojilo sedmo mesto. Tudi leta 2005 si je ekipa Safeta Hadžića na terena priborila obstanek, a ni dobila licence, tako da je morala novoustanovljena FC Ljubljana s tekmovanjem nadaljevati v najnižji ligi.
V prvi sezoni pete lige je Ljubljana zaostala za Bežigradom, v drugi pa ji je kljub enakemu rezultatu zaradi prostega mesta v višji ligi uspelo napredovati. V prihodnjih letih je Ljubljana krojila vrh Regionalne ljubljanske lige, ki jo je leta 2010 po razburljivem zaključku uspela osvojiti in se uvrstiti v 3. SNL. Tam je moštvo odigralo zgolj eno sezono, saj so finančne težave klub vnovič pripeljale za propada in leta 2011 je Spodnja Šiška spet ostala brez članskega nogometa. Nedolgo zatem je bil ustanovljen NK Ljubljana-Hermes, ki se je leta 2015 spet vključil v tekmovanja. Leta 2020 je klub ob stoletnici vrnil staro ime Ljubljana, dve leti kasneje pa se je pod vodstvom Ermina Rakovića, sicer neuspešno, vmešal v boj za napredovanje.
Stadion
Klub je svoje igrišče dobil leta 1931, potem ko su mu železnice odstopile prostor v Spodnji Šiški v trikotniku med kamniško in gorenjsko progo. Načrte je naredil Stanko Bloudek, poleg igrišča pa so sprva uredili še preproste garderobe in tekališče. Otvoritev je potekala 5. septembra, ko so organizirali turnir šestih klubov. Leta 1940 so okrog igrišča zgradili dirkališče, leseno tribuno in nasipe za več deset tisoč gledalcev, s čimer je nastal največji stadion v banovini. Leta 1951 je potekala slavnostna otvoritev glavne tribune, popolno prenovo pa je stadion doživel leta 1986, ko je Ljubljana gostila Balkanske igre.
Trenutna kapaciteta stadiona je 2.308 sedišč, rekord pa je bil postavljen na tekmi med Olimpijo in Veležom leta 1965, ko se je zbralo 8000 gledalcev.
Lovorike
Sezone po osamosvojitvi
| Sezona | Liga | Mesto | Točke | T | Z | R | P | DG | PG | Pokal NZS |
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1991/92 | 1. SNL | 5 | 46 | 40 | 17 | 12 | 11 | 59 | 41 | šestnajstina finala |
| 1992/93 | 1. SNL | 4 | 40 | 34 | 16 | 8 | 10 | 44 | 34 | polfinale |
| 1993/94 | 1. SNL | 11 | 25 | 30 | 8 | 9 | 13 | 29 | 44 | šestnajstina finala |
| 1994/95 | 1. SNL | 10 | 30 | 30 | 13 | 4 | 13 | 49 | 43 | šestnajstina finala |
| 1995/96 | 2. SNL | 1 | 67 | 29 | 20 | 7 | 2 | 62 | 20 | četrtfinale |
| 1996/97 | 2. SNL | 16 | 8 | 15 | 1 | 5 | 9 | 10 | 26 | šestnajstina finala |
| 1997/98 | / | / | / | / | / | / | / | / | / | / |
| 1998/99 | 2. MNZ | 1 | 20 | 15 | 2 | 3 | 60 | 26 | 47 | / |
| 1999/00 | 1. MNZ | 8 | 27 | 22 | 8 | 3 | 11 | 42 | 59 | / |
| 2000/01 | 2. SNL | 7 | 40 | 29 | 11 | 7 | 11 | 50 | 40 | / |
| 2001/02 | 2. SNL | 2 | 72 | 30 | 22 | 6 | 2 | 89 | 12 | četrtfinale |
| 2002/03 | 1. SNL | 10 | 30 (−3) | 31 | 9 | 6 | 16 | 41 | 66 | osmina finala |
| 2003/04 | 1. SNL | 7 | 42 | 32 | 12 | 6 | 14 | 38 | 53 | polfinale |
| 2004/05 | 1. SNL | 9 | 42 | 32 | 10 | 12 | 10 | 38 | 43 | osmina finala |
| 2005/06 | MNZ | 2 | 45 | 17 | 15 | 0 | 2 | 66 | 10 | / |
| 2006/07 | RLL | 2 | 40 | 16 | 13 | 1 | 2 | 60 | 21 | / |
| 2007/08 | RLL | 4 | 48 | 26 | 15 | 3 | 8 | 47 | 29 | / |
| 2008/09 | RLL | 3 | 49 | 26 | 14 | 7 | 5 | 55 | 29 | / |
| 2009/10 | RLL | 1 | 58 | 26 | 18 | 4 | 4 | 80 | 19 | / |
| 2010/11 | 3. SNL | 7 | 40 | 26 | 11 | 7 | 8 | 48 | 47 | / |
| 2011/12 | / | / | / | / | / | / | / | / | / | / |
| 2012/13 | / | / | / | / | / | / | / | / | / | / |
| 2013/14 | / | / | / | / | / | / | / | / | / | / |
| 2014/15 | / | / | / | / | / | / | / | / | / | / |
| 2015/16 | MNZ | 7 | 9 | 16 | 3 | 0 | 13 | 20 | 24 | / |
| 2016/17 | MNZ | 8 | 2 | 21 | 0 | 2 | 19 | 9 | 60 | / |
| 2017/18 | MNZ | 7 | 6 | 21 | 1 | 3 | 17 | 23 | 81 | / |
| 2018/19 | MNZ | 6 | 22 | 20 | 7 | 1 | 12 | 42 | 71 | / |
| 2019/20* | MNZ | 8 | 10 | 10 | 3 | 1 | 6 | 15 | 26 | / |
| 2020/21* | MNZ | 4 | 12 | 6 | 4 | 0 | 2 | 17 | 14 | / |
| 2021/22 | MNZ | 3 | 41 | 19 | 13 | 2 | 4 | 67 | 25 | / |
| 2022/23 | MNZ | 1 | 52 | 21 | 17 | 1 | 3 | 97 | 24 | 1/32 finala |
| Skupaj | 1. SNL | 0 naslovov | 255 (-3) | 229 | 85 | 57 | 87 | 298 | 324 | 0 pokalov |
