NK Maribor

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina

Nogometni klub Maribor je bil ustanovljen 12. decembra 1960, potem ko je bil nekaj mesecev prej po tako imenovani aferi driska razpuščen Nogometni klub Branik. Branik je v kvalifikacijah za drugo zvezno ligo igral proti Karlovcu, čigar igralci pa so se v mariborskem hotelu Orel pred tekmo zastrupili s hrano. Člani Branika so obljubili, da se bo v primeru, da je vmešan kdo od iz uprave, klub razpustil, kar se je nato tudi dejansko dokazalo in zgodilo. Novoustanovljeni klub je od Branika prevzel stadion v Ljudskem vrtu, medtem ko je večina igralcev prišla iz sosednjega Železničarja. Ta je na polovici prvenstva v republiški ligi vodil, a ga je spomladi v tekmovanju nadomestil Maribor, tako da so morali železničarji nadaljevati v najnižji ligi.

Prvo tekmo so vijoličasti, tedaj še v zeleno-modrih dresih, odigrali proti Kovinarju, v prvem uradnem srečanju pa so sredi marca po golih Arnejčiča in Vidica z 0:2 zmagali v Novi Gorici. Maribor je po zaslugi točkovne prednosti in kvalitetnega kadra brez večjih težav osvojil prvo mesto v republiški ligi pred Kladivarjem in Ljubljano. Moštvo, v katerem so poleg že omenjenih glavno breme nosili Vabič, Tolič, Blaznik in Kreač, je nato v kvalifikacijah izločilo Mladost iz Zaboka, Segesto iz Siska ter za konec še Uljanik iz Pule ter se suvereno uvrstilo v drugo zvezno ligo zahod.

Maribor je nato šest sezon nastopal v drugi ligi, pri čemer je sprva dosegel peto, nato pa tudi že tretje in drugo mesto. V tem času je v ligi nastopala tudi ljubljanska Olimpija, ki se je prav tako borila za vodilna mesta, zato se je tedaj še posebej razvnel in uveljavil slovenski večni derbi. V sezoni 1966/67 je Mariboru, ki ga je ves ta čas vodil Vladimir Šimunić, končno uspel veliki met, saj se je s kar 12 točkami pred zasledovalci uvrstil v prvo jugoslovansko ligo. Na prvi tekmi v najvišjem rangu je moštvo v Skopju remiziralo z Vardarjem, na koncu sezone pa je osvojilo solidno dvanajsto mesto. Za Maribor so tedaj med drugim igrali Prosen, Binkovski, Simeunović, Klančnik in Kranjc.

V drugi prvoligaški sezoni se je Maribor spet izognil izpadu, v tretji pa je celo presenetil z izvrstnim desetim mestom pred Vojvodino, Sarajevom, Olimpijo in ostalimi, za kar je bil spet med najbolj zaslužnimi Mladen Kranjc, ki je dosegel kar 12 golov. V sezoni 1970/71 se je Maribor še rešil, v naslednji pa ne več in je tako leta 1972 zopet nastopil v drugi ligi. Vijolice so tam po zaslugi zanesljive zmage v zadnjem kolu proti Rijeki osvojile drugo mesto, ki je zadoščalo za prvoligaške kvalifikacije. V prvem krogu se je Maribor srečal s prvakom skupine jug, titograjsko Budućnostjo, ki je po dveh minimalnih domačih zmagah padla po enajstmetrovkah. V finalu sta se tako pomerila Maribor in Proleter Zranjanin, v Ljudskem vrtu pa se je zbralo kar 20.000 gledalcev. Mariborčani so tekmo dobili s 3:1, a so nato v Vojvodini izgubili s tremi goli, tako da je v prvo ligo napredoval Proleter.

Po tem Maribor ni več resneje konkuriral za najvišji rang, še več, že leta 1975 je po skromnem petnajstem mestu izpadel nazaj v republiško ligo. Slednjo so Mariborčani z enormno prednostjo pred Šmartnim gladko osvojili ter se tako vrnili nazaj v drugo ligo, kjer so nato večinoma krojili razplet v sredini razpredelnice. Izjema je bila sezona 1978/79, ko je Maribor s Turčikom, Brebrom, Vuksanovićem in ostalimi zasedel drugo mesto, a je bil ob tem vseeno daleč od napredovanja, saj je bil zeniški Čelik za ostanek lige preprosto premočan. Dve leti kasneje je nato prišlo do tako imenovane afere žoga, v kateri je imel Maribor glavno vlogo, saj so mariborski kriminalisti ob preiskavi klubskih prostorov odkrili dokumentacijo, ki je dokazovala obstoj črnega fonda. Deset funkcionarjev je bilo obsojenih na pogojne kazni, klub pa so izključili iz lige, po čemer se nato še dolgo ni več zares pobral.

V osemdesetih je Maribor krmaril med drugo in republiško ligo, saj je do sezone 1987/88 izmenično nastopal zdaj v eni, zdaj v drugi. Po koncu omenjene sezone je v jugoslovanskem nogometu prišlo do velikih sprememb tekmovalnega sistema, saj se je uvedla enotna druga zvezna liga, hkrati pa so bile ustanovljene štiri medrepubliške lige po regionalnih principih. Kot republiški podprvak se je Maribor skupaj s še tremi slovenskimi klubi uvrstil v medrepubliško nogometno ligo zahod, kjer so poleg njih nastopali še klubi iz Hrvaške, dela Bosne ter Vojvodine. V ne pretirano posrečenem tekmovanju pa Mariborčani niso bili preveč uspešni, saj so dosegli zgolj deseto, enajsto in osmo mesto. Po treh sezonah je bila medrepubliška liga ukinjena, saj je medtem prišlo do prelomnih političnih dogodkov in osamosvojitve Slovenije.

Leta 1991 je bil Maribor med ustanovnimi člani slovenske lige, v kateri se kmalu uveljavil kot eno vodilnih moštev. V prvi sezoni so vijolice s Šimundžo, Pozničem in Binkovskim zasedle drugo mesto ter osvojile pokal, v finalu katerega so po enajstmetrovkah premagale prvaka Olimpijo. Zlasti slednja je bila v prvih letih premočna za Mariborčane, a se je to sredi devetdesetih počasi začelo spreminjati. Leta 1995 je Maribor na drugem mestu zaostal zgolj za dve točki, po slabši naslednji sezoni pa je nato leta 1997 osvojil prvi naslov državnega prvaka, ob čemer se je na zadnji tekmi proti Beltincem po uradnih podatkih zbralo kar 14.000 gledalcev. Ob tem so vijoličasti z zmago nad Primorjem osovjili še pokal ter tako poskrbeli celo za dvojno krono. Za moštvo Bojana Prašnikarja so tedaj med drugim igrali Simeunović, Križan, Bulajić, Milinović, Karić, Drobne in Židan.

S tem se je začela dominacija Maribora v slovenskem nogometu, saj je moštvo do leta 2003 osvojilo kar sedem zaporednih naslovov državnega prvaka. Vmes je izjemen uspeh vijoličastim uspel še v Evropi, saj so se leta 1999 prek velikanov Genka in Lyona senzacionalno uvrstili v skupinski del lige prvakov. Tam se je klub iz Maribora meril z Lazijem, kijevskim Dinamom in Bayerjem, a po odličnem začetku in zmagi v Kijevu z golom Šimundže, v nadaljevanju zbral le še točko ter se poslovil s četrtim mestom. Leta 2004 je Maribor v razburljivem zaključku prvenstva prvič po sedmih letih ostal brez naslova, a osvojil vsaj pokal, nato pa je prišlo do hude zlasti finančne krize. Nova uprava je tudi s pomočjo lokalnih podjetij Maribor uspela rešiti pred propadom ter zagotoviti licenco za nastopanje v najvišjem rangu, a so zato precej trpeli rezultati in Maribor je v prihodnji sezoni nastopil celo v tako imenovani ligi za obstanek.

Konsolidacija je trajala kar nekaj let, s sezono 2008/09 pa je sledila nova era, v kateri se je maribor spet vrnil na vrh slovenskega nogometa. Pod taktirko Darka Milaniča so vijoličasti osvojili naslove še v letih 2011, 2012 in 2013, ob tem pa so jim dobri rezultati uspeli tudi v Evropi, saj so postali redni udeleženci skupin evropske lige. Dobre temelje je v prihodnjih letih nadgradil Ante Šimundža, ki je dodal še dva naslova prvaka, hkrati pa poskrbel še za nov veliki met v Evropi, saj se je Maribor še drugič uvrstil v skupine lige prvakov, tokrat prek škotskega Celtica. Sledilo je nekaj let novega velikega rivalstva z Olimpijo, ki pa je klub precej izčrpalo, tako da se je ta kljub naslovoma v letih 2017 in 2019 in še enem igranju v ligi prvakov po odhodu športnega direktorja Zlatka Zahoviča spet znašel v nekoliko težjem položaju. Po dveh neuspešnih sezonah je Maribor leta 2022 spet osvojil slovensko ligo, že šestnajstič v zgodovini.

Stadion

Maribor svoje tekme igra na stadionu Ljudski vrt, kjer je bilo prvo igrišče urejeno že leta 1920. Manjše tribune s stojišči so bile zgrajene leta 1952, ko je tam domoval še Branik, glavna zahodna pa je bila dokončana leta 1962. Do novih večjih sprememb je nato prišlo v devetdesetih, ko so bili sprva postavljeni reflektorji, kasneje pa so bila urejena še sedišča. Moderno podobo je stadion dobil leta 2008, ko je bila izvedena celovita prenova, s čimer se je kapaciteta dvignila na nekaj čez 12.000. Kot zadnja je bila leta 2021 ob evropskem prvenstvu mladih prenovljena še zahodna tribuna, pod katero so bili urejeni tudi klubski prostori.

Trenutna kapaciteta stadiona je 11,671 sedišč, rekord pa je bil postavljen leta 1973 na kvalifikacijski tekmi proti Proleterju iz Zrenjanina, ko se je zbralo kar 20.000 gledalcev.

Lovorike

Sezone po osamosvojitvi

Sezona Liga Mesto Točke T Z R P DG PG Pokal NZS
1991/92 1. SNL 2 59 40 25 9 6 76 30 zmagovalec
1992/93 1. SNL 2 48 34 18 12 4 50 20 osmina finala
1993/94 1. SNL 3 42 30 16 10 4 55 24 zmagovalec
1994/95 1. SNL 2 42 30 17 8 5 60 24 polfinale
1995/96 1. SNL 4 53 36 14 11 11 47 32 osmina finala
1996/97 1. SNL 1 71 36 21 8 7 71 34 zmagovalec
1997/98 1. SNL 1 76 36 24 4 8 69 34 četrtfinale
1998/99 1. SNL 1 66 33 19 9 5 72 29 zmagovalec
1999/00 1. SNL 1 81 33 25 6 2 90 30 polfinale
2000/01 1. SNL 1 62 33 18 8 7 61 36 četrtfinale
2001/02 1. SNL 1 66 33 19 9 5 64 23 polfinale
2002/03 1. SNL 1 62 31 18 8 5 57 32 četrtfinale
2003/04 1. SNL 3 54 32 15 9 8 41 34 zmagovalec
2004/05 1. SNL 7 51 32 15 6 11 47 36 polfinale
2005/06 1. SNL 4 54 36 16 6 14 51 42 polfinale
2006/07 1. SNL 3 57 36 15 12 19 64 50 finale
2007/08 1. SNL 4 52 36 14 10 12 55 46 finale
2008/09 1. SNL 1 63 36 17 12 7 62 44 polfinale
2009/10 1. SNL 2 62 36 18 8 10 58 44 zmagovalec
2010/11 1. SNL 1 75 36 21 12 3 65 25 finale
2011/12 1. SNL 1 85 36 26 7 3 88 35 zmagovalec
2012/13 1. SNL 1 78 36 24 6 6 80 35 zmagovalec
2013/14 1. SNL 1 77 36 24 5 7 78 31 finale
2014/15 1. SNL 1 79 36 24 7 5 74 32 polfinale
2015/16 1. SNL 2 68 36 19 11 6 78 37 zmagovalec
2016/17 1. SNL 1 73 36 21 10 5 63 30 polfinale
2017/18 1. SNL 2 80 36 24 8 4 76 28 četrtfinale
2018/19 1. SNL 1 78 36 23 9 4 82 34 finale
2019/20 1. SNL 2 67 36 20 7 9 66 39 osmina finala
2020/21 1. SNL 2 63 36 17 12 7 64 41 četrtfinale
2021/22 1. SNL 1 70 36 21 7 8 57 37 četrtfinale
Skupaj 1. SNL 16 naslovov 2014 1081 608 266 207 2020 1047 9 pokalov
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.