Slovenski klubi v jugoslovanskih ligah
Zgodovina
Slovenski klubi so v jugoslovanskih tekmovanjih nastopali od vsega začetka. Državno prvenstvo se je do leta 1933 igralo na izpadanje, tedaj pa se je organiziralo kot nacionalna liga. Po kvalifikacijski zmagi nad Ilirijo je v ligi nastopilo ljubljansko Primorje in zasedlo osmo mesto, s čimer si je sicer priborilo obstanek, a je prvenstvo nato naslednje leto odpadlo. Leta 1935 je bil isti klub deveti, od sezone 1936/37 dalje pa se je nacionalna liga igrala redno. Ljubljansko moštvo je pod novim imenom SK Ljubljana odigralo vse tri sezone in bilo praviloma udeleženo v boju za obstanek. Z reformo jugoslovanskega nogometa se je sezoni 1939/40 igrala še hrvaško-slovenska liga, kjer pa je nastopil zgolj en slovenski predstavnik in zasedel zadnje mesto.
Po drugi svetovni vojni so nastala nova zvezna tekmovanja, tako da je priložnost igranja na državnem nivoju dobilo več slovenskih klubov. Leta 1946 se je lendavska Nafta kot prvak republiške lige uvrstila v prvo jugoslovansko ligo, a v močnem tekmovanju sezone ni uspela odigrati do konca. Nekoliko uspešnejša je bila v prihodnjih letih ljubljanska Enotnost, ki se je leta 1947 po republiškem naslovu uvrstila v novo drugo zvezno ligo, kjer je igrala naslednje štiri sezone. Leta 1950 je jugoslovanska zveza ustanovila še tretjo ligo, v kateri sta mesti našla ljubljanski Železničar in Rudar Trbovlje. Slednji se je nato kljub enajstemu mestu prek kvalifikacij uvrstil še v drugo ligo.
Leta 1952 je Jugoslovanska nogometna zveza drugoligaško tekmovanje tik pred začetkom odpovedala in klubi so se razporedili po republiških ligah. V desetčlanski slovenski ligi so se prvi štirje, Odred, Branik, Rudar Trbovlje in Želeničar Ljubljana, uvrstili v novo medrepubliško tekmovanje, tako imenovano slovensko-hrvaško ligo. V njej je ljubljanski Odred dosegel enega največjih uspehov, saj se je z drugim mestom prebil v prvo jugoslovansko ligo za sezono 1953/54. Šesti Branik se je uvrstil v novoustanovljeno drugo ligo, iz tekmovanja pa je izpadel zgolj trboveljski Rudar. V slovensko-hrvaški ligi so se Ljubljani pridružili še celjski Kladivar, kranjski Korotan in Izola, a nobeden od njih ni dosegel vidnejših uspehov. Leta 1954 sta se priključila še mariborski Železničar in Branik, ki je izpadel iz druge lige.
Med leti 1955 in 1958 so se v Jugoslaviji igrale conske lige, pri čemer je slovenski prostor sodil v prvo cono, kjer so igrali še klubi iz zahodne Hrvaške. V prvi sezoni sta se izkazala zlasti Odred in Ljubljana, medtem ko sta Branik in Nova Gorica izpadla iz tekmovanja. V drugi sezoni sta v ligi igrala zgolj oba ljubljanska kluba, ki sta poskrbela za odmevne ljubljanske derbije, v tretji pa se je vrnil Branik, ki pa je nato skupaj z Ljubljano izpadel na republiški nivo. V sezoni 1958/59 je bila namreč obnovljena druga zvezna liga, v kateri je v prvih letih od slovenskih predstavnikov nastopal zgolj Odred. Slednji ni imel večjih uspehov in je leta 1961 izpadel iz tekmovanja. Tedaj se je v zvezno tekmovanje uvrstil novoustanovljeni Maribor, od leta 1962 pa sta v ligi nastopala oba.
Že v sezoni 1962/63 sta se Maribor in Olimpija borila za najvišja mesta, še bolje pa jima je šlo v naslednji sezoni, ko so Mariborčani na drugem mestu zaostali zgolj za Zagrebom. Leta 1964 se je kluboma po uspehu v kvalifikacijah pridružil še Kladivar, ki pa je v drugi ligi zmogel zgolj eno sezono. V njej je veliki met uspel Olimpiji, ki je osvojila naslov ter se zmagoslavno uvrstila v prvo ligo. V sezoni 1965/66 se je Mariboru v drugi ligi pridružil Slovan, ki je nato spomladi izstopil, v sezoni 1966/67 pa Aluminij, ki se je z okrepljeno ekipo uspel stabilizirati v tekmovanju. Leta 1967 se je Maribor z ogromno prednostjo uvrstil v prvo ligo in tako je imela Slovenija v najvišjem rangu prvič kar dva kluba. Slednja sta tam skupaj nastopala pet sezon in večinoma zasedala mesta v spodnji polovici razpredelnice, najboljši rezultat v tem času pa je uspel Olimpiji, ki je leta 1971 osvojila sedmo mesto.
Leta 1969 je prišlo do nove reforme ligaškega sistema, tako da so se odtlej igrale štiri druge lige, pri čemer so slovenski klubi sodili v zahodno. V prvi sezoni sta v njej nastopila Ljubljana in Mura, v drugi je ob Šiškarjih nastopal mariborski Železničar, v tretji se je po letu premora vrnila Mura, v četrti pa se je pridružil še Mercator. Vsi omenjeni klubi so dosegli nekaj lepih rezultatov med šestim in osmim mestom, precej manj uspešen pa je bil trboveljski Rudar, ki je v sezoni 1972/73 končal zadnji. Že leto prej sta izpadla Ljubljana in mariborski Železničar, še bolj pa se je število slovenskih klubov zmanjšalo po letu 1973, ko so z novo reformo tekmovanja vrnili prejšnji sistem. V novi drugi ligi sta mesti ob Mariboru našla še Mura in Mercator, ki pa sta bila v boju za obstanek brez pravih možnosti.
V sezoni 1974/75 sta iz druge lige izpadla tako Maribor kot novinec Rudar Trbovlje, po njej se je vrnil Mercator, leto kasneje pa še Maribor. Leta 1977 se je v drugo ligo prvič uvrstil Rudar Velenje, ki je nato tam igral pet sezon, hkrati pa so ostale klube udarili portoroški sklepi, tako da so bili v prihodnjih letih slovenski predstavniki z izjemo Olimpije v jugoslovanskih ligah praviloma nekonkurenčni. Vsak klub, ki je iz republiške lige napredoval na zvezni nivo, je takoj izpadel nazaj, leta 1980 pa celo nihče ni želel napredovati. Leta 1983 je iz druge lige izpadel še Maribor, naslednje leto pa iz prve Olimpija in slovenski nogomet se je znašel na najnižji točki po vojni. V sezoni 1985/86 je po izpadu obeh omenjenih iz druge lige v zveznem tekmovanju nastopal zgolj Koper, pa še ta je bil krepko zadnji. V naslednji sezoni je bil edini slovenski predstavnik Maribor, ki je prav tako izpadel.
Leta 1988 bi tudi Olimpija po rezultatu morala izpasti, a je v ligi ostala zaradi pravila o vsaj enem republiškem predstavniku, saj je Koper v kvalifikacijah izgubil proti Bački. Slednji je nato skupaj z Mariborom, trboveljskim Rudarjem in Slovanom, ki je tik pred začetkom nadomestil Ljubljano, nastopil v novi medrepubliški ligi. V enotni drugi ligi je Olimpija dokaj presenetljivo osvojila naslov ter se vrnila v prvo ligo, medtem ko sta v medrepubliški konkurenci Slovan in Rudar Trbovlje izpadla iz tekmovanja. V sezoni 1989/90 je srečo v višjem rangu le poskusila tudi Ljubljana, a prav tako izpadla, precej bolje pa je šlo nato v zadnji sezoni pred osamosvojitvijo Izoli, ki je zasedla sedmo mesto. Leta 1991 so se vsi slovenski predstavniki pridružili novoustanovljeni prvi slovenski ligi.
