NK Maribor: razlika med redakcijama

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search
Oznaka: vrnjeno
 
(20 vmesnih redakcij 2 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 5: Vrstica 5:
  | kraj = Maribor
  | kraj = Maribor
  | liga = [[Prva slovenska nogometna liga]]
  | liga = [[Prva slovenska nogometna liga]]
  | vzdevek = Vijoličasti
  | vzdevek = Vijolice, vijoličasti
  | stadion = Ljudski vrt, Maribor
  | stadion = Ljudski vrt, Maribor
  | predsednik = Drago Cotar
  | predsednik = Drago Cotar
  | trener = Radovan Karanović
  | trener = Boštjan Cesar
  | spletna_stran = https://www.nkmaribor.com/
  | spletna_stran = https://www.nkmaribor.com/
}}
}}
==Zgodovina==
Nogometni klub Maribor je bil ustanovljen 12. decembra 1960, potem ko je bil nekaj mesecev prej po tako imenovani aferi driska razpuščen [[NK Branik Maribor|Nogometni klub Branik]]. Branik je v kvalifikacijah za drugo zvezno ligo igral proti Karlovcu, čigar igralci pa so se v mariborskem hotelu Orel pred tekmo zastrupili s hrano. Člani Branika so obljubili, da se bo v primeru, da je vmešan kdo od iz uprave, klub razpustil, kar se je nato tudi dejansko dokazalo in zgodilo. Novoustanovljeni klub je od Branika prevzel [[Stadion Ljudski vrt|stadion v Ljudskem vrtu]], medtem ko je večina igralcev prišla iz sosednjega Železničarja. Ta je na polovici prvenstva v republiški ligi vodil, a ga je spomladi v tekmovanju nadomestil Maribor, tako da so morali železničarji nadaljevati v najnižji ligi.


'''Rojstvo kluba 12. decembra 1960'''
Prvo tekmo so vijoličasti, tedaj še v zeleno-modrih dresih, odigrali proti [[NK Kovinar Maribor|Kovinarju]], v prvem uradnem srečanju pa so sredi marca po golih Arnejčiča in Vidica z 0:2 zmagali v Novi Gorici. Maribor je po zaslugi točkovne prednosti in kvalitetnega kadra brez večjih težav osvojil prvo mesto v [[Slovenska republiška nogometna liga|republiški ligi]] pred [[NK Celje|Kladivarjem]] in [[NK Ljubljana|Ljubljano]]. Moštvo, v katerem so poleg že omenjenih glavno breme nosili Vabič, Tolič, Blaznik in Kreač, je nato v kvalifikacijah izločilo Mladost iz Zaboka, Segesto iz Siska ter za konec še Uljanik iz Pule ter se suvereno uvrstilo v [[Druga zvezna nogometna liga|drugo zvezno ligo zahod]].


Kakšen začetek… Da bo postal velik, prepoznaven klub, je NK Maribor nakazal že v prvi tekmovalni sezoni po ustanovitvi. Takoj se je uspel prebiti v vrh slovenskega nogometa in osvojiti prvo mesto. In kako se je vse skupaj začelo?
Maribor je nato šest sezon nastopal v drugi ligi, pri čemer je sprva dosegel peto, nato pa tudi že tretje in drugo mesto. V tem času je v ligi nastopala tudi [[NK Olimpija Ljubljana|ljubljanska Olimpija]], ki se je prav tako borila za vodilna mesta, zato se je tedaj še posebej razvnel in uveljavil [[Večni derbi|slovenski večni derbi]]. V sezoni 1966/67 je Mariboru, ki ga je ves ta čas vodil Vladimir Šimunić, končno uspel veliki met, saj se je s kar 12 točkami pred zasledovalci uvrstil v [[Prva zvezna nogometna liga|prvo jugoslovansko ligo]]. Na prvi tekmi v najvišjem rangu je moštvo v Skopju remiziralo z [[FK Vardar|Vardarjem]], na koncu sezone pa je osvojilo solidno dvanajsto mesto. Za Maribor so tedaj med drugim igrali Prosen, Binkovski, Simeunović, Klančnik in Kranjc.


Moči so se povezale, mariborske nogometne sile so težile k enotnosti. Odborniki so staknili glave in ob novem rojstvu, zdaj vijoličastega kluba, združili najboljše igralce. Spremenjeno razmerje kakovosti so pospremili z optimizmom – Maribor meri na prvo mesto v slovenskem prvenstvu. Naloga je bila olajšana, od ŽNK Maribor je novoustanovljeni klub podedoval točkovno prednost po jesenskem delu.
V drugi prvoligaški sezoni se je Maribor spet izognil izpadu, v tretji pa je celo presenetil z izvrstnim desetim mestom pred [[FK Vojvodina|Vojvodino]], [[FK Sarajevo|Sarajevom]], Olimpijo in ostalimi, za kar je bil spet med najbolj zaslužnimi Mladen Kranjc, ki je dosegel kar 12 golov. V sezoni 1970/71 se je Maribor še rešil, v naslednji pa ne več in je tako leta 1972 zopet nastopil v drugi ligi. Vijolice so tam po zaslugi zanesljive zmage v zadnjem kolu proti [[HNK Rijeka|Rijeki]] osvojile drugo mesto, ki je zadoščalo za prvoligaške kvalifikacije. V prvem krogu se je Maribor srečal s prvakom skupine jug, [[FK Budućnost Podgorica|titograjsko Budućnostjo]], ki je po dveh minimalnih domačih zmagah padla po enajstmetrovkah. V finalu sta se tako pomerila Maribor in [[FK Proleter Zrenjanin|Proleter Zranjanin]], v Ljudskem vrtu pa se je zbralo kar 20.000 gledalcev. Mariborčani so tekmo dobili s 3:1, a so nato v Vojvodini izgubili s tremi goli, tako da je v prvo ligo napredoval Proleter.


Po tem Maribor ni več resneje konkuriral za najvišji rang, še več, že leta 1975 je po skromnem petnajstem mestu izpadel nazaj v republiško ligo. Slednjo so Mariborčani z enormno prednostjo pred [[NK Šmartno 1928|Šmartnim]] gladko osvojili ter se tako vrnili nazaj v drugo ligo, kjer so nato večinoma krojili razplet v sredini razpredelnice. Izjema je bila sezona 1978/79, ko je Maribor s Turčikom, Brebrom, Vuksanovićem in ostalimi zasedel drugo mesto, a je bil ob tem vseeno daleč od napredovanja, saj je bil [[FK Čelik Zenica|zeniški Čelik]] za ostanek lige preprosto premočan. Dve leti kasneje je nato prišlo do tako imenovane afere žoga, v kateri je imel Maribor glavno vlogo, saj so mariborski kriminalisti ob preiskavi klubskih prostorov odkrili dokumentacijo, ki je dokazovala obstoj črnega fonda. Deset funkcionarjev je bilo obsojenih na pogojne kazni, klub pa so izključili iz lige, po čemer se nato še dolgo ni več zares pobral.


'''Prva tekma proti Kovinarju'''
V osemdesetih je Maribor krmaril med drugo in republiško ligo, saj je do sezone 1987/88 izmenično nastopal zdaj v eni, zdaj v drugi. Po koncu omenjene sezone je v jugoslovanskem nogometu prišlo do velikih sprememb tekmovalnega sistema, saj se je uvedla enotna druga zvezna liga, hkrati pa so bile ustanovljene štiri medrepubliške lige po regionalnih principih. Kot republiški podprvak se je Maribor skupaj s še tremi slovenskimi klubi uvrstil v [[Medrepubliška nogometna liga|medrepubliško nogometno ligo zahod]], kjer so poleg njih nastopali še klubi iz Hrvaške, dela Bosne ter Vojvodine. V ne pretirano posrečenem tekmovanju pa Mariborčani niso bili preveč uspešni, saj so dosegli zgolj deseto, enajsto in osmo mesto. Po treh sezonah je bila medrepubliška liga ukinjena, saj je medtem prišlo do prelomnih političnih dogodkov in osamosvojitve Slovenije.


Člani prvega moštva so imeli spoznavni trening na stadionu ob Tržaški cesti, takoj je sledilo nabiranje kondicije in uvodne pripravljalne tekme. Najprej proti Kovinarju, kot se spodobi, če so že po razpadu skupaj pisali pričetek nove zgodbe. Na blatnem igrišču so igralci Maribora dirjali v zeleno modrih dresih, ker novih vijoličastih še niso dobili. Vratarja Eferl in Vabič ter Donko, Gabrijan, Krejač, Zečić, Breznik, Šober, Blaznik, Arnejčič, Tolič, Beti in Lepenik so priigrali zgodovinsko zmago z 2:1. Štefan Tolič je dvakrat neubranljivo kresnil proti golu in se vpisal v anale. Premiera je še bila poizkusna, prijateljska. Prvo resno tekmo pa so nogometaši, ki so orali ledino, odigrali z reprezentanco svobodne Alžirije na stadionu Železničarja, saj je bil Ljudski vrt v izgradnji. Končalo se je 1:1, gol za Maribor je zabil Vidic. Člani prve ekipe so bili Herbert Vabič, Štefan Tolič, Marjan Kramer, Vinko Donko, Teo Vidic, Vinko Krejač, Egon Eferl, Anton Čeh, Milan Šober, Oto Blaznik, Franc Kek in Peter Radulovič.
Leta 1991 je bil Maribor med ustanovnimi člani [[Prva slovenska nogometna liga|slovenske lige]], v kateri se kmalu uveljavil kot eno vodilnih moštev. V prvi sezoni so vijolice s Šimundžo, Pozničem in Binkovskim zasedle drugo mesto ter osvojile pokal, v finalu katerega so po enajstmetrovkah premagale prvaka [[NK Olimpija Ljubljana|Olimpijo]]. Zlasti slednja je bila v prvih letih premočna za Mariborčane, a se je to sredi devetdesetih počasi začelo spreminjati. Leta 1995 je Maribor na drugem mestu zaostal zgolj za dve točki, po slabši naslednji sezoni pa je nato leta 1997 osvojil prvi naslov državnega prvaka, ob čemer se je na zadnji tekmi proti Beltincem po uradnih podatkih zbralo kar 14.000 gledalcev. Ob tem so vijoličasti z zmago nad [[ND Primorje|Primorjem]] osovjili še pokal ter tako poskrbeli celo za dvojno krono. Za moštvo [[Bojan Prašnikar|Bojana Prašnikarja]] so tedaj med drugim igrali Simeunović, Križan, Bulajić, Milinović, Karić, Drobne in Židan.


S tem se je začela dominacija Maribora v slovenskem nogometu, saj je moštvo do leta 2003 osvojilo kar sedem zaporednih naslovov državnega prvaka. Vmes je izjemen uspeh vijoličastim uspel še v Evropi, saj so se leta 1999 prek velikanov Genka in Lyona senzacionalno uvrstili v skupinski del lige prvakov. Tam se je klub iz Maribora meril z Lazijem, kijevskim Dinamom in Bayerjem, a po odličnem začetku in zmagi v Kijevu z golom Šimundže, v nadaljevanju zbral le še točko ter se poslovil s četrtim mestom. Leta 2004 je Maribor v razburljivem zaključku prvenstva prvič po sedmih letih ostal brez naslova, a osvojil vsaj pokal, nato pa je prišlo do hude zlasti finančne krize. Nova uprava je tudi s pomočjo lokalnih podjetij Maribor uspela rešiti pred propadom ter zagotoviti licenco za nastopanje v najvišjem rangu, a so zato precej trpeli rezultati in Maribor je v prihodnji sezoni nastopil celo v tako imenovani ligi za obstanek.


'''Takoj uvrstitev v drugo jugoslovansko ligo'''
Konsolidacija je trajala kar nekaj let, s sezono 2008/09 pa je sledila nova era, v kateri se je maribor spet vrnil na vrh slovenskega nogometa. Pod taktirko [[Darko Milanič|Darka Milaniča]] so vijoličasti osvojili naslove še v letih 2011, 2012 in 2013, ob tem pa so jim dobri rezultati uspeli tudi v Evropi, saj so postali redni udeleženci skupin evropske lige. Dobre temelje je v prihodnjih letih nadgradil [[Ante Šimundža]], ki je dodal še dva naslova prvaka, hkrati pa poskrbel še za nov veliki met v Evropi, saj se je Maribor še drugič uvrstil v skupine lige prvakov, tokrat prek škotskega Celtica. Sledilo je nekaj let novega velikega rivalstva z Olimpijo, ki pa je klub precej izčrpalo, tako da se je ta kljub naslovoma v letih 2017 in 2019 in še enem igranju v ligi prvakov po odhodu športnega direktorja [[Zlatko Zhaovič|Zlatka Zahoviča]] spet znašel v nekoliko težjem položaju. Po dveh neuspešnih sezonah je Maribor leta 2022 spet osvojil slovensko ligo, že šestnajstič v zgodovini.


Beograjčan Andrija Pflander je bil trener, ki je popeljal moštvo do prvega mesta v slovenskem prvenstvu in kvalifikacij za drugo zvezno ligo. Zaradi bolezni ga je nato zamenjal Zagrebčan Vladimir Šimunić. Mož, ki si je šest let kasneje z Mariborčani izbojeval tudi nepozabno druženje z najboljšimi jugoslovanskimi ekipami. Po poklicu je bil nekdanji vratar učitelj telovadbe, zato je vse gradil na moči in kondiciji. Ekipa je imela energije za dve tekmi, čeprav nihče ni bil profesionalec. Vsi so bili v službi ali še dijaki in študentje.
==Stadion==
Maribor svoje tekme igra na stadionu Ljudski vrt, kjer je bilo prvo igrišče urejeno že leta 1920. Manjše tribune s stojišči so bile zgrajene leta 1952, ko je tam domoval še [[NK Branik Maribor|Branik]], glavna zahodna pa je bila dokončana leta 1962. Do novih večjih sprememb je nato prišlo v devetdesetih, ko so bili sprva postavljeni reflektorji, kasneje pa so bila urejena še sedišča. Moderno podobo je stadion dobil leta 2008, ko je bila izvedena celovita prenova, s čimer se je kapaciteta dvignila na nekaj čez 12.000. Kot zadnja je bila leta 2021 ob evropskem prvenstvu mladih prenovljena še zahodna tribuna, pod katero so bili urejeni tudi klubski prostori.


V odločilni ligaški tekmi so Mariborčani na gostovanju suvereno premagali Ljubljano s 4:0 in si priigrali možnost, da se preko kvalifikacij prebijejo v drugo zvezno ligo. V prvem krogu kvalifikacij so se pomerili z ekipo Mladosti iz Zagreba, dve zmagi pa sta prinesli napredovanje. Naslednji je bil na vrsti Metalac iz Siska. Prvi dvoboj v Ljudskem vrtu se je končal 2:2, toda na povratni tekmi na Hrvaškem so Mariborčani pometli z nasprotnikom. Slavili so z 10:0, da ljudje sploh niso mogli verjeti vestem iz Siska. Na oglasni deski v središču mesta, kjer so tedaj vpisovali rezultate, je bilo najprej zabeleženih 0:1... Metalca je pokopal Arnejčič, ki je dosegel kar pet zadetkov in tlakoval pot do trenutka odločitve, spopada z Uljanikom iz Pulja v zadnjem krogu kvalifikacij. V Mariboru je bilo 2:0 in poraz z 0:1 v gosteh ni odvzel sanj o drugi ligi. Za odmeven uspeh na povratni tekmi je bil med najzaslužnejšimi vratar Vabič. Na odločilni tekmi je NK Maribor nastopil v postavi: Vabič, Donko, Tolič, Kek, Zečič, Radulovič, Šober, Vidic, Arnejčič, Blaznik, Kramer.
Trenutna kapaciteta stadiona je 11,671 sedišč, rekord pa je bil postavljen leta 1973 na kvalifikacijski tekmi proti Proleterju iz Zrenjanina, ko se je zbralo kar 20.000 gledalcev.


==Lovorike==
* '''[[Prva slovenska nogometna liga]]''' (16)
** [[Prva liga 1996/97|1996/97]], [[Prva liga 1997/98|1997/98]], [[Prva liga 1998/99|1998/99]], [[Prva liga 1999/00|1999/00]], [[Prva liga 2000/01|2000/01]], [[Prva liga 2001/02|2001/02]], [[Prva liga 2002/03|2002/03]], [[Prva liga 2008/09|2008/09]], [[Prva liga 2010/11|2010/11]], [[Prva liga 2011/12|2011/12]], [[Prva liga 2012/13|2012/13]], [[Prva liga 2013/14|2013/14]], [[Prva liga 2014/15|2014/15]], [[Prva liga 2016/17|2016/17]], [[Prva liga 2018/19|2018/19]], [[Prva liga 2021/22|2021/22]]


'''Zgodovinski mejnik – uvrstitev v prvo zvezno ligo'''
* '''[[Slovenska republiška nogometna liga]]''' (5)
** [[Slovenska republiška liga 1960/61|1960/61]], [[Slovenska republiška liga 1975/76|1975/76]], [[Slovenska republiška liga 1981/82|1981/82]], [[Slovenska republiška liga 1983/84|1983/84]], [[Slovenska republiška liga 1985/86|1985/86]]


Od leta 1961 je NK Maribor uspešno nastopal v drugi zvezni ligi. Že v sezoni 1962/63 pomnimo odmeven dosežek, tretje mesto za Trešnjevko in Čelikom. Naslednja sezona je prinesla še stopničko višje, drugo mesto za ekipo Zagreba. Nato pa je prišla zgodovinska sezona 1966/67, z napredovanjem v prvo zvezno nogometno ligo. Ekipa je igrala odlično, že štiri kroge pred koncem prvenstva je z zmago v gosteh proti Bosni s 3:0 potrdila prvo mesto za tedaj največji uspeh v zgodovini kluba. Enajsterica s pomembnega mejnika: Grloci, Bolfek, Fuček, Sizgoreo, Grubišič, Klančnik, Markovič, Orošnjak (Krajnc), Prosen, Arnejčič, Binkovski.
* '''[[Druga zvezna nogometna liga|Jugoslovanska druga liga]]''' (1)
** 1966/67


Na prvo prvoligaško sezono so se Mariborčani dobro pripravili. Prvo prvoligaško tekmo v zgodovini kluba je NK Maribor odigral 20. avgusta 1967 v Skopju proti Vardarju. Moštvi sta se razšli z 1:1, kot prvega strelca bomo pomnili Marasa, ki je z glavo zadel po predložku Binkovskega. Vardar je pred tekmo veljal za favorita, Mariborčane pa je v Skopju v soparnem poletnem vremenu pričakalo sedem tisoč bučnih navijačev. Vseeno to niso bile ovire, da ne bi Arnejčič, Prosen in drugi odigrali brez strahu. V Ljudskem vrtu jih je za nagrado naslednjo nedeljo pozdravilo osem tisoč pristašev. Tudi Proleterju iz Zrenjanina so dali vedeti, da so se resno lotili izziva prve zvezne lige. Nasuli so mu tri zadetke, strelci so bili Krajnc, Arnejčič in Binkovski. Nasploh se je uvodna prvoligaška sezona za vijoličaste dobro končala, v močni konkurenci so bili dvanajsti. Najboljši rezultat v petletni zgodovini igranja v prvi zvezni ligi pa so dosegli v sezoni 1969/70. Potem ko so v zadnjem krogu sredi Zagreba senzacionalno premagali Dinamo kar s 3:1, so na koncu prvenstva zasedli deseto mesto.
* '''[[Pokal Nogometne zveze Slovenije]]''' (9)
** 1991/92, 1993/94, 1996/97, 1998/99, 2003/04, 2009/10, 2011/12, 2012/13, 2015/16


*'''[[Slovenski republiški pokal]]''' (13)
** 1961, 1966, 1967, 1973, 1974, 1977, 1979, 1981, 1983, 1985, 1986, 1988, 1989


'''Slovo od prve jugoslovanske lige'''
* '''[[Superpokal Slovenije]]''' (4)
** 2009, 2012, 2013, 2014


Podobne rezultate kot v prvih treh letih v prvi jugoslovanski ligi so vijoličasti beležili tudi v svoji četrti sezoni 1970/71. Po seriji solidnih iger, v zadnjem prvenstvenem krogu so doma igrali neodločeno z Veležem 1:1, so zbrali toliko točk, da so pristali na 13. mestu prvenstvene lestvice. Prelomna pa je nato bila naslednja sezona, prišel je čas za slovo od elitne druščine. Tako je NK Maribor po petih letih igranja v družbi najboljših jugoslovanskih klubov izpadel v drugo ligo. Upov je bilo konec v 30. od skupaj 34. krogov, ko se je moštvo v Ljudskem vrtu z Vardarjem razšlo 0:0, ob koncu tekmovanja pa ostalo na zadnjem mestu z dvajsetimi točkami. Kot zadnjo prvoligaško tekmo (11. 6. 1972) bomo pomnili poraz na domačem igrišču s 3:6 proti Olimpiji, moštvo je nastopilo v postavi: Vabič, Petrič, Bolfek, Bradvić, Simeunović, Rašević, Krajnc, Vučeković (Dobrijević), Kukanja, Prosen (Klančnik), Horjak. Zadetke za Maribor so dosegli Vučeković, Krajnc in Klančnik, ki ostaja zadnji strelec za NK Maribor v prvoligaški konkurenci.
==Sezone po osamosvojitvi==
 
{|class="wikitable sortable" style="text-align: center;"
 
|-
'''Proti Proleterju pred 20.000 gledalci'''
!Sezona
 
!Liga
Sledila je vrnitev na drugoligaška igrišča. Moštvo je pokazalo značaj in spet nanizalo odlične predstave. Zmaga v zadnjem krogu pred 7000 gledalci v Ljudskem vrtu proti Rijeki kar s 7:1 je potrdila drugo mesto, ki je prineslo kvalifikacije za ponovno uvrstitev v najvišji rang tekmovanja. Po dramatični izločitvi Budučnosti (odločale so enajstmetrovke) so se Mariborčani pomerili s Proleterjem iz Zrenjanina. Prva tekma je bila na sporedu v Ljudskem vrtu in v analih bo zapisana kot ena izmed tistih, zaradi katere Maribor ni spal. Osmi julij 1973 je poseben datum. Za obračun, ki je odločal o napredovanju v prvo ligo, je v mestu vladalo izredno zanimanje, tako da je bil stadion poln do zadnjega kotička že dve uri pred začetnim sodniškim žvižgom. Blagajn sploh niso odprli, saj so bile vse vstopnice razgrabljene že v predprodaji. Po oceni takratnih novinarjev si je dvoboj v Ljudskem vrtu ogledalo kar 20.000 gledalcev. Nekateri tudi brez vstopnic, saj sicer čvrsta betonska ograja ob pritisku množice izven stadiona ni vzdržala. Podrl se je steber in dokler tja niso postavili policaja, so jo skozi luknjo najhitrejši ucvrli na tribuno… Vijoličasti so se gledalcem oddolžili z odlično igro ter zanesljivo zmago s 3:1 (strelci Binkovski, Horjak, Vučeković), tako da so si pred povratno tekmo priigrali lepo prednost. Zrenjanin je zajela nervoza, v pričakovanju odločilnih 90 minut se je tehnični direktor Proleterja Miloš Milutinović fizično lotil tamkajšnjega novinarja, ki je pisal o tem, da so posamezniki na prvi tekmi namerno igrali slabo in naj bi že bili prodani v druge klube. Poročevalec je moral poiskati zdravniško pomoč v bolnišnici, za Proleter pa se je na našo žalost vendarle izšlo po željah. Poraz z 0:3 je razblinil mariborske upe o ponovnem vzponu med elito. Proleter je izkoristil priložnost in na krilih navijačev prišel do preobrata, žal pa je na mariborski strani ostal grenak priokus. V 23. minuti pri zaostanku 0:1 je Ražić dosegel zadetek, kar je dokazoval tudi poznejši televizijski posnetek, toda sodnik Spasoje Medić je le odmahnil z roko in označil, da je domači branilec žogo izbil, preden je prešla golovo črto.
!Mesto
 
!Točke
 
!T
'''Med elito več ni šlo'''
!Z
 
!R
Po nesrečnem razpletu kvalifikacij pa so se začeli za NK Maribor časi manj odmevnih dosežkov. V naslednjem letu namreč vijoličasti niso uspeli ostati v vrhu drugoligaškega nogometa. Prvenstvo so končali na trinajstem mestu, ob velikem trudu za obstanek v ligi. V sezoni 1974/75 se je ekipa po štirinajstih letih igranja v zveznih ligah spet vrnila v republiško, a je ta avantura trajala le eno sezono. Že v prvem poskusu je moštvo prepričljivo postalo republiški prvak in se vrnilo med drugoligaše s petnajstimi točkami prednosti pred zasledovalci. V tej konkurenci so tudi ostali do konca desetletja, najbolj pa se približali eliti v sezoni 1978/79, ko so za Čelikom pristali na drugem mestu.
!P
 
!DG
 
!PG
'''V senci dogodkov izven zelenih površin'''
![[Pokal Nogometne zveze Slovenije|Pokal NZS]]
 
|-
Obdobje osemdesetih let se ni začelo najbolj prijetno. Takoj po koncu sezone 1980/81, ko je moštvo trepetalo za status in z zmago v zadnjem krogu proti Čeliku s 4:2 uresničilo cilj (deseto mesto je zagotavljalo obstanek v drugoligaški konkurenci), je namreč izbruhnila največja afera v zgodovini mariborskega nogometa. Takoimenovana "afera žoga", po kateri je NK Maribor disciplinska komisija združenja drugoligašev izključila iz druge zvezne lige. Nadaljevati je bilo treba v republiški ligi. Prav v trenutkih, ko je selekcijski način dela v klubu obrodil prve sadove… Toda neprijetna dogajanja niso pomenila popolnega potopa, mesto ni dvignilo rok nad najuspešnejšim nogometnim klubom. Moštvo se je takoj vrnilo med drugoligaše, z le dvema porazoma v prvenstvu, hkrati pa so vse pogosteje začeli dobivati priložnost za igranje mlajši igralci iz domačega okolja.
|1991/92
 
|[[Prva liga 1991/92|1. SNL]]
 
|2
'''Izpadli in se vračali'''
|59
 
|40
Žal pa tekmovalni uspeh ni razblinil črnih oblakov. Krize po "aferi žoga" s tem še zdaleč ni bilo konec, ampak se je komaj prav začela. Sledila so leta životarjenja, NK Maribor se namreč vse do razpada nekdanje skupne države ni več trdneje postavil na noge. Osemdeseta leta so ob finančnih težavah zaznamovala tudi tekmovalna nihanja, s selitvami iz slovenske v drugo zvezno ligo in nazaj. Vselej po osvojitvi prvega mesta v slovenski konkurenci ekipa nato ob napredovanju v višji rang ni mogla pobegniti z dna drugoligaške lestvice. Sezona 1986/87 je bila zadnja v drugi jugoslovanski ligi, za slovo je vijoličasta četa gostovala v Bugojnu pri ekipi Iskre. Kot zadnji strelec za NK Maribor v tem tekmovanju ostaja zapisan Radulovič.
|25
 
|9
 
|6
'''Za konec v medrepubliški ligi'''
|76
 
|30
Naslednja prelomnica je povezana z letom 1988. Najprej je dobilo črno obrobo – od nas se je poslovil nepozabni golgeter Mladen Krajnc, eden najboljših nogometašev kluba doslej. Za napadalca, ki je igral za NK Maribor v prvi in drugi ligi ter s hitrimi pobegi po igrišču pridobil različne vzdevke (črni biser, črna gazela, Dida…), je bilo 22. oktobra 1988 med vožnjo z motornim kolesom usodno trčenje z avtobusom. Nova generacija v vijoličastem pa je v tem času začela z nastopanjem v zahodni skupini novoustanovljene, medrepubliške lige. Tedaj je namreč prišlo v nekdanji Jugoslaviji do reorganizacije nogometnih lig, po novem sistemu je obstajala zraven prve zvezne lige še samo ena druga liga, na novo pa se je začelo tekmovanje naslednjega ranga, s štirimi medrepubliškimi ligami. V letih 1988-1991 je klub ves čas tekmoval v tretjeligaški druščini. Brez odmevnejših dosežkov, a z uvajanjem igralcev iz lastnega podmladka v člansko vrsto in s postavljanjem temeljev za lepe trenutke, ki sledijo. V naši, samostojni državi.
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 1991/92|zmagovalec]]
 
|-
 
|1992/93
'''Adijo medrepubliška, pozdravljena slovenska liga'''
|[[Prva liga 1992/93|1. SNL]]
 
|2
Izteklo se je sodelovanje z dolgoletnimi nasprotniki iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. Z nastopanjem v medrepubliški ligi v sezoni 1990/91 smo potegnili črto pod stari del zgodovine in obrnili nov list. Poslovili smo se, kot se spodobi. Z zmago. V zadnjem prvenstvenem krogu je v Ljudskem vrtu padel Zadar z 1:0, za potrditev končnega osmega mesta je zadostoval avtogol Gagića.
|48
Sledil je običajen poletni premor in nov začetek. Z osamosvojitvijo Slovenije smo dobili tudi svojo, državno ligo, v kateri so nastopale vse najboljše ekipe, brez delitve po različnih rangih tekmovanja kot prejšnja leta. Zgodovino smo pisali skupaj še z dvajsetimi klubi, prvo državno prvenstvo je bilo posebno tudi v tem pogledu. Uvodno tekmo v Novi Gorici je NK Maribor odigral v postavi Dabanovič, Petrovič, Lukič, Tarana, Hadžialagić, Križan (od 46. Damiš, od 81. Volk), Šimundža, Emeršič (od 75. Binkovski), Poznič, Kotnik, Bakula. Na igrišču se je končalo 1:1, toda tekma je imela tretji polčas za zeleno mizo. Ante Šimundža, strelec prvega mariborskega zadetka v državni ligi, ni imel pravice nastopa zaradi rumenih kartonov iz prejšnje sezone, ko je igral pri Železničarju. In dvoboj je bil pozneje registriran s 3:0 za Novogoričane. Tako je bil lepši začetek novega poglavja ob prvi domači tekmi. Moštvo Kopra smo premagali s 5:0, kot prvi pa je mrežo v Ljudskem vrtu na državni ravni SNL zatresel Igor Poznič.
|34
 
|18
 
|12
'''Do prve trofeje za Bežigradom'''
|4
 
|50
Mlada ekipa, sestavljena iz igralcev z nogometno izobrazbo iz domačega okolja, je pridobila dragocene izkušnje s štirimi tujci (Hadžialagić, Bakula, Tarana, Sušić). V prvenstvu ni mogla v enakovreden boj z Olimpijo, pri kateri so igrali nogometaši, prekaljeni v najtežjih bitkah po jugoslovanskih prvoligaških igriščih. Je pa pokazala, da lahko zasenči favoriziranega nasprotnika, ko o trofeji odloča ena tekma. In presenetljivo osvojila prvi naslov pokalnega zmagovalca v samostojni Sloveniji. Tam, kjer je bilo najslajše slaviti – za Bežigradom. Pri Olimpiji nihče ni dvomil, da bo dvojna krona ostala v Ljubljani, toda izbranci Marina Bloudka so imeli svoje načrte. Pogumen boj se je obrestoval, zadetkov v rednem delu dvoboja ni bilo in odločitev je padla po enajstmetrovkah. Kot zadnji izvajalec je mirno kri ohranil Edin Hadžialagić in zadel za veliko slavje v vijoličastem.
|20
 
|[[Pokal NZS 1992/93|osmina finala]]
 
|-
'''Evropa spoznala vijoličaste'''
|1993/94
 
|[[Prva liga 1993/94|1. SNL]]
S tem se je začelo privajanje na življenje velikega kluba. Življenje z lovorikami. Vpisali pa smo se tudi na evropski nogometni zemljevid. Pisal se je 19. avgust 1992, ko je NK Maribor začel tekmovanje na mednarodnem prizorišču. Hamrun Spartans ostaja v spominu kot naš prvi nasprotnik v evropskem pokalnem tekmovanju, ledino je orala ekipa v sestavi Dabanovič, Šterbal, Ratkovič, Tarana, Lukič, Križan, Šimundža, Binkovski, Bičakčić (S. Gajser), Križanič (Dvoršak), Bakula. Končalo se je 4:0, Ante Šimundža je zabil nasploh prvi gol za slovenske predstavnike v evropskem tekmovanju, nato prispeval tudi drugega, med strelce na zgodovinski tekmi pa sta se vpisala še Tarana in Binkovski. Na Malti je tudi poraz z 1:2 omogočal napredovanje in za nagrado ob uvrstitvi v naslednji krog je žreb prinesel dvoboj z madridskim Atleticom. Schuster, Futre in drugi člani druščine v rdeče-belem so bili, razumljivo, premočni tekmeci, se pa je z gostovanjem Atletica začel niz prihodov evropskih velikanov v štajersko prestolnico.
|3
 
|42
 
|30
'''Noro, nepozabno – Beltinci!'''
|16
 
|10
Leta 1994 smo spravili v vitrine še drugo pokalno lovoriko, nato pa se je čakalo na trenutek, ko bomo prvič postali državni prvaki. Sanje so se uresničile 1. 6. 1997. Mesto je bilo na nogah, krog pred koncem prvenstva je imel NK Maribor dve točki prednosti pred Primorjem. In nastala je čudovita zgodba z naslovom Beltinci... Po volji žreba je bil klub iz tedanje najbolj nogometne slovenske vasi zadnji gost Ljudskega vrta, ki je pokal po šivih. Na tribune se je nagnetlo skoraj 14.000 ljudi in v južnoameriškem ozračju so pod taktirko Bojana Prašnikarja Simeunovič, Židan, Milinovič (od 40. Fridl), Bulajič (od 52. Šterbal), Kek, Križan, Fricelj, Nikolić, D. Gajser (od 60. N. Čeh), Drobne in Pačo zmagali kar s 5:1. Po dvakrat sta zadela Damjan Gajser in Viktor Pačo, učinkovito predstavo je zaokrožil Nastja Čeh. Maribor je bil prvič državni prvak!
|4
 
|55
 
|24
'''Liga prvakov!'''
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 1993/94|zmagovalec]]
 
|-
Prvemu naslovu se je pridružil drugi, pa še tretji. Vmes se je ekipa kalila na evropskih frontah in ob koncu poletja 1999 dosegla doslej največji uspeh slovenskega klubskega nogometa. Pravljica v vijoličastem: Maribor v ligi prvakov! Šlo je korak za korakom. Vrata raja so se nekoliko odprla ob prvem naskoku med evropsko elito proti Bešiktašu, z eno nogo smo že bili čez prag v naslednjem poskusu proti PSV Eindhovnu, na stežaj pa so jih fantje odprli 25. 8. 1999 z izločitvijo Olympique Lyona. Po zmagi v Lyonu z 1:0 (Filipović) je bila najtežja misija, kako priti do vstopnic za povratni obračun v Ljudskem vrtu. Ob črničevcu, vinu in taroku so ob začetku predprodaje mnogi prebedeli noč na prostem, pred blagajnami. Le najvztrajnejši so si zagotovili mesta na tribunah, na igrišču pa so se Prašnikarjevi izbranci primerno oddolžili za vso podporo. Francoski prvaki so bili znova na kolenih, Ante Šimundža in Stipe Balajić sta zadela za nepopisno slavje. Da ne pozabimo: proti Lyonu so igrali Simeunovič, Židan, Vugdalič (Filekovič), Čipi, Galič, Šarkezi, Balajić (Karič), Sešlar, Djuranovič, Šimundža (Filipović), Bozgo. Žreb v Monte Carlu nam je nato namenil skupino A, kjer so čakali Lazio, Dinamo Kijev in Bayer Leverkusen. Senzacij kar ni bilo konec. Z zmago v Kijevu z 1:0 (Šimundža) smo se po uvodnem krogu celo znašli na prvem mestu, do konca tekmovanja pa smo prišli do točke še v Leverkusnu in se nadvse častno poslovili.
|1994/95
 
|[[Prva liga 1994/95|1. SNL]]
 
|2
'''Nepozabno – osvojiti naslov sredi Ljubljane'''
|42
 
|30
Prelom tisočletja ni naznanil sprememb v vrhu slovenskega klubskega nogometa. Vijoličasti so še naprej dominirali v državnem prvenstvu in v letu 2000 osvojili naslov državnih prvakov z rekordno prednostjo 17-ih točk pred zasledovalci. Prvega naslova na klopi vijoličastih se je veselil nekdanji kapetan moštva Matjaž Kek.
|17
 
|8
Naslednja sezona je ponudila spektakel. Dva največja slovenska kluba se v zadnjem krogu prvenstva udarita za naslov državnega prvaka. Tekma vseh tekem. Stadion v Bežigradu razprodan, 3000 mariborskih navijačev je videlo še peto zaporedno zvezdico vijoličastih. Odločila je naveza Nastja Čeh – Barnabas Sztipanovics. Hrvat Ivo Šušak je postal prvi tujec z naslovom slovenskega državnega prvaka na trenerski klopi. In do zdaj še vedno edini. Tudi v naslednjih dveh sezonah tekmeci niso bili kos vijoličastim. V sezoni 2001/2002 so vijoličasti slavili šest točk pred Primorjem, v naslednji sezoni pa preživljali prvo večjo rezultatsko krizo. Celjani so z mlado, poletno ekipo, trdno držali vodstvo na lestvici do sredine pomladanskega dela sezone. Sledila jim je Olimpija, z zaostankom tudi do 12 točk pa so, po menjavi klubskega vodstva in začetku urejanja slabega finančnega stanja, sproščeni Mariborčani pričeli z velikim lovom. »Iz tekme v tekmo« je bil moto trenerja Keka in dokazovanja željna slačilnica je trenerju sledila. Celjane so vijoličasti ujeli 3 kroge pred koncem tekmovanja, v predzadnjem krogu pa bi si na razprodanem Ljudskem vrtu lahko priigrali še sedmi naslov državnega prvaka. Pa ni kazalo na to. Celjani so vodili do 86. minute tekme, nato pa velik preobrat. Danijel Brezič in Damir Pekić sta poskrbela še za eno nepopisno veselje v Mariboru. Solze so tekle v potokih, sledilo pa je še eno težavno obdobje – sanacija kluba.
|5
 
|60
 
|24
'''Mnogi pozabljajo – osvojili smo evropski pokal'''
|[[Pokal NZS 1994/95|polfinale]]
 
|-
Obdobje po neverjetni uvrstitvi v Ligo prvakov ne bomo pomnili po uspehih na evropskih igriščih. Prva ovira je bila previsoka kar štiri sezone po Ligi prvakov. Zimbru iz Moldavije je verjetno največje razočaranje, sledili so Rangersi iz Glsagowa, ciprski Apoel (kljub vsemu se bomo tega kluba radi spominjali po tem, da je iz njihovih vrst pet let in pol kasneje prišel eden vidnejših igralcev desetletja in trenutni kapetan moštva Tavares) ter zagrebški Dinamo. Šele v sezoni 2004/2005 so se vijoličasti otresli negativne serije in se uvrstili v izločilne boje za ligo UEFA. Italijanska Parma je bila le za odtenek boljša. Po prvi sezoni brez Evrope smo se v naslednji šele v zadnjem krogu proti Dravi uvrstili v pokal Intertoto. V tretjem krogu nagrada za zmagi proti Andorcem in Črnogorcem – veliki Villareal, polfinalist lige prvakov pred nekaj meseci. Že na prvi tekmi pa šok za vso nogometno javnost. Mlada ekipa iz Maribora je sredi Španije senzacionalno premagala španskega podprvaka. V Mariboru je začelo vreti, stadion za povratno tekmo smo razprodali v rekordnem času. Španci tudi po porazu polni sebe, v Maribor pridejo odločeni, da operejo »blamažo« s prve tekme. Toda proti trmastemu nasprotniku in izjemni publiki ni šlo. NK Maribor je v svoje vitrine pospravil prvi evropski pokal. Bili smo eni izmed enajstih zmagovalcev Intertoto pokala in se uvrstili v zadnji krog kvalifikacij za Pokal Uefa. Beograjski Partizan je bil takrat srečnejši tekmec, stadion v Ljudskem vrtu pa spet poln. Še zadnja velika tekma pred obnovo starega objekta.
|1995/96
 
|[[Prva liga 1995/96|1. SNL]]
 
|4
'''Ljudski vrt v novi obleki'''
|53
 
|36
Nov mejnik v zgodovini kluba predstavlja težko pričakovana obnova hrama nogometa, legendarnega Ljudskega vrta. Mestna občina Maribor je s pomočjo evropskih sredstev zagotovila potrebna sredstva za obnovo dotrajanega objekta. Prvi delovni stroji so zaorali avgusta 2006, otvoritev objekta smo pričakali 8. maja 2008. Nepozaben spektakel, 12.435 navijačev, razprodan stadion, brazilski bobnarji, zabava v mestu in pred stadionom, glasbeni program, padalci prinesli žogo, Milan Arnejčič izvedel začetni udarec. Vse to se ne pozablja, prav tako ne prvi zadetek za vijoličaste na novem objektu, ki bo, najbrž, še dolgo ostal zapisan tudi kot najlepši. Takratni kapetan Zoran Pavlovič je sprožil iz voleja s kakšnih dvajsetih metrov, neubranljivo za vratarja Nafte Aleša Luka. Končnih 3-1 niti ni bilo pomembnih, spominjali se bomo velikega spektakla in zadovoljnih obrazov nogometašev obeh ekip in vseh vijoličastih izbrancev.
|14
 
|11
 
|11
'''Vrnitev naslova'''
|47
 
|32
Prva celotna sezona v novem domu je bila izjemna. V jesenskem delu smo odločali tekme v zadnjih trenutkih, spomladi trezno pripeljali prvenstvo do konca. Na odločilni tekmi proti Celjanom so emocije popustile. Tako pri nogometaših, ki niso mogli skriti solza sreče, strokovnem štabu na čelu z glavnim trenerjem Darkom Milaničem, ki je osvojil svojo prvo lovoriko v karieri, kot tudi ne pri navijačih, ki so zadnjih nekaj minut tekme ob črti igrišča spremljali dogajanje. Podelitev pokala nekaj dni kasneje je ponudila še eno nepozabno rajanje na južni ploščadi Ljudskega vrta. NK Maribor je v sezoni 2009/2010 ponovno začel z lovljenjem evropskih sanj. Dve sicer uspešni sezoni sta pokazatelj, kaj moramo še dodati, da podaljšali evropsko jesen.
|[[Pokal NZS 1995/96|osmina finala]]
 
|-
Vir: https://www.nkmaribor.com/Zgodovina/
|1996/97
|[[Prva liga 1996/97|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|71
|36
|21
|8
|7
|71
|34
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 1996/97|zmagovalec]]
|-
|1997/98
|[[Prva liga 1997/98|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|76
|36
|24
|4
|8
|69
|34
|[[Pokal NZS 1997/98|četrtfinale]]
|-
|1998/99
|[[Prva liga 1998/99|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|66
|33
|19
|9
|5
|72
|29
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 1998/99|zmagovalec]]
|-
|1999/00
|[[Prva liga 1999/00|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|81
|33
|25
|6
|2
|90
|30
|[[Pokal NZS 1999/00|polfinale]]
|-
|2000/01
|[[Prva liga 2000/01|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|62
|33
|18
|8
|7
|61
|36
|[[Pokal NZS 2000/01|četrtfinale]]
|-
|2001/02
|[[Prva liga 2001/02|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|66
|33
|19
|9
|5
|64
|23
|[[Pokal NZS 2001/02|polfinale]]
|-
|2002/03
|[[Prva liga 2002/03|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|62
|31
|18
|8
|5
|57
|32
|[[Pokal NZS 2002/03|četrtfinale]]
|-
|2003/04
|[[Prva liga 2003/04|1. SNL]]
|3
|54
|32
|15
|9
|8
|41
|34
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 2003/04|zmagovalec]]
|-
|2004/05
|[[Prva liga 2004/05|1. SNL]]
|7
|51
|32
|15
|6
|11
|47
|36
|[[Pokal NZS 2004/05|polfinale]]
|-
|2005/06
|[[Prva liga 2005/06|1. SNL]]
|4
|54
|36
|16
|6
|14
|51
|42
|[[Pokal NZS 2005/06|polfinale]]
|-
|2006/07
|[[Prva liga 2006/07|1. SNL]]
|3
|57
|36
|15
|12
|19
|64
|50
|[[Pokal NZS 2006/07|finale]]
|-
|2007/08
|[[Prva liga 2007/08|1. SNL]]
|4
|52
|36
|14
|10
|12
|55
|46
|[[Pokal NZS 2007/08|finale]]
|-
|2008/09
|[[Prva liga 2008/09|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|63
|36
|17
|12
|7
|62
|44
|[[Pokal NZS 2008/09|polfinale]]
|-
|2009/10
|[[Prva liga 2009/10|1. SNL]]
|2
|62
|36
|18
|8
|10
|58
|44
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 2009/10|zmagovalec]]
|-
|2010/11
|[[Prva liga 2010/11|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|75
|36
|21
|12
|3
|65
|25
|[[Pokal NZS 2010/11|finale]]
|-
|2011/12
|[[Prva liga 2011/12|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|85
|36
|26
|7
|3
|88
|35
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 2011/12|zmagovalec]]
|-
|2012/13
|[[Prva liga 2012/13|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|78
|36
|24
|6
|6
|80
|35
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 2012/13|zmagovalec]]
|-
|2013/14
|[[Prva liga 2013/14|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|77
|36
|24
|5
|7
|78
|31
|[[Pokal NZS 2013/14|finale]]
|-
|2014/15
|[[Prva liga 2014/15|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|79
|36
|24
|7
|5
|74
|32
|[[Pokal NZS 2014/15|polfinale]]
|-
|2015/16
|[[Prva liga 2015/16|1. SNL]]
|2
|68
|36
|19
|11
|6
|78
|37
|bgcolor=lightyellow|[[Pokal NZS 2015/16|zmagovalec]]
|-
|2016/17
|[[Prva liga 2016/17|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|73
|36
|21
|10
|5
|63
|30
|[[Pokal NZS 2016/17|polfinale]]
|-
|2017/18
|[[Prva liga 2017/18|1. SNL]]
|2
|80
|36
|24
|8
|4
|76
|28
|[[Pokal NZS 2017/18|četrtfinale]]
|-
|2018/19
|[[Prva liga 2018/19|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|78
|36
|23
|9
|4
|82
|34
|[[Pokal NZS 2018/19|finale]]
|-
|2019/20
|[[Prva liga 2019/20|1. SNL]]
|2
|67
|36
|20
|7
|9
|66
|39
|[[Pokal NZS 2019/20|osmina finala]]
|-
|2020/21
|[[Prva liga 2020/21|1. SNL]]
|2
|63
|36
|17
|12
|7
|64
|41
|[[Pokal NZS 2020/21|četrtfinale]]
|-
|2021/22
|[[Prva liga 2021/22|1. SNL]]
|bgcolor=lightblue|1
|70
|36
|21
|7
|8
|57
|37
|[[Pokal NZS 2021/22|četrtfinale]]
|-
|2022/23
|[[Prva liga 2022/23|1. SNL]]
|3
|62
|36
|18
|8
|10
|70
|43
|[[Pokal NZS 2022/23|finale]]
|-
|2023/24
|[[Prva liga 2023/24|1. SNL]]
|2
|67
|36
|19
|10
|7
|67
|35
|[[Pokal NZS 2023/24|osmina finala]]
|-
|2024/25
|[[Prva liga 2024/25|1. SNL]]
|2
|67
|36
|19
|10
|7
|64
|32
|[[Pokal NZS 2024/25|četrtfinale]]
|-
|2025/26
|[[Prva liga 2025/26|1. SNL]]
|5
|53
|34
|15
|8
|11
|57
|43
|[[Pokal NZS 2025/26|šestnajstina finala]]
|-class="sortbottom"
|'''Skupaj'''
|'''[[Prva slovenska nogometna liga|1. SNL]]'''
|'''16 naslovov'''
|'''2263'''
|'''1223'''
|'''679'''
|'''302'''
|'''242'''
|'''2278'''
|'''1200'''
|'''9 pokalov'''
|}

Trenutna redakcija s časom 08:38, 29. maj 2026

Zgodovina

Nogometni klub Maribor je bil ustanovljen 12. decembra 1960, potem ko je bil nekaj mesecev prej po tako imenovani aferi driska razpuščen Nogometni klub Branik. Branik je v kvalifikacijah za drugo zvezno ligo igral proti Karlovcu, čigar igralci pa so se v mariborskem hotelu Orel pred tekmo zastrupili s hrano. Člani Branika so obljubili, da se bo v primeru, da je vmešan kdo od iz uprave, klub razpustil, kar se je nato tudi dejansko dokazalo in zgodilo. Novoustanovljeni klub je od Branika prevzel stadion v Ljudskem vrtu, medtem ko je večina igralcev prišla iz sosednjega Železničarja. Ta je na polovici prvenstva v republiški ligi vodil, a ga je spomladi v tekmovanju nadomestil Maribor, tako da so morali železničarji nadaljevati v najnižji ligi.

Prvo tekmo so vijoličasti, tedaj še v zeleno-modrih dresih, odigrali proti Kovinarju, v prvem uradnem srečanju pa so sredi marca po golih Arnejčiča in Vidica z 0:2 zmagali v Novi Gorici. Maribor je po zaslugi točkovne prednosti in kvalitetnega kadra brez večjih težav osvojil prvo mesto v republiški ligi pred Kladivarjem in Ljubljano. Moštvo, v katerem so poleg že omenjenih glavno breme nosili Vabič, Tolič, Blaznik in Kreač, je nato v kvalifikacijah izločilo Mladost iz Zaboka, Segesto iz Siska ter za konec še Uljanik iz Pule ter se suvereno uvrstilo v drugo zvezno ligo zahod.

Maribor je nato šest sezon nastopal v drugi ligi, pri čemer je sprva dosegel peto, nato pa tudi že tretje in drugo mesto. V tem času je v ligi nastopala tudi ljubljanska Olimpija, ki se je prav tako borila za vodilna mesta, zato se je tedaj še posebej razvnel in uveljavil slovenski večni derbi. V sezoni 1966/67 je Mariboru, ki ga je ves ta čas vodil Vladimir Šimunić, končno uspel veliki met, saj se je s kar 12 točkami pred zasledovalci uvrstil v prvo jugoslovansko ligo. Na prvi tekmi v najvišjem rangu je moštvo v Skopju remiziralo z Vardarjem, na koncu sezone pa je osvojilo solidno dvanajsto mesto. Za Maribor so tedaj med drugim igrali Prosen, Binkovski, Simeunović, Klančnik in Kranjc.

V drugi prvoligaški sezoni se je Maribor spet izognil izpadu, v tretji pa je celo presenetil z izvrstnim desetim mestom pred Vojvodino, Sarajevom, Olimpijo in ostalimi, za kar je bil spet med najbolj zaslužnimi Mladen Kranjc, ki je dosegel kar 12 golov. V sezoni 1970/71 se je Maribor še rešil, v naslednji pa ne več in je tako leta 1972 zopet nastopil v drugi ligi. Vijolice so tam po zaslugi zanesljive zmage v zadnjem kolu proti Rijeki osvojile drugo mesto, ki je zadoščalo za prvoligaške kvalifikacije. V prvem krogu se je Maribor srečal s prvakom skupine jug, titograjsko Budućnostjo, ki je po dveh minimalnih domačih zmagah padla po enajstmetrovkah. V finalu sta se tako pomerila Maribor in Proleter Zranjanin, v Ljudskem vrtu pa se je zbralo kar 20.000 gledalcev. Mariborčani so tekmo dobili s 3:1, a so nato v Vojvodini izgubili s tremi goli, tako da je v prvo ligo napredoval Proleter.

Po tem Maribor ni več resneje konkuriral za najvišji rang, še več, že leta 1975 je po skromnem petnajstem mestu izpadel nazaj v republiško ligo. Slednjo so Mariborčani z enormno prednostjo pred Šmartnim gladko osvojili ter se tako vrnili nazaj v drugo ligo, kjer so nato večinoma krojili razplet v sredini razpredelnice. Izjema je bila sezona 1978/79, ko je Maribor s Turčikom, Brebrom, Vuksanovićem in ostalimi zasedel drugo mesto, a je bil ob tem vseeno daleč od napredovanja, saj je bil zeniški Čelik za ostanek lige preprosto premočan. Dve leti kasneje je nato prišlo do tako imenovane afere žoga, v kateri je imel Maribor glavno vlogo, saj so mariborski kriminalisti ob preiskavi klubskih prostorov odkrili dokumentacijo, ki je dokazovala obstoj črnega fonda. Deset funkcionarjev je bilo obsojenih na pogojne kazni, klub pa so izključili iz lige, po čemer se nato še dolgo ni več zares pobral.

V osemdesetih je Maribor krmaril med drugo in republiško ligo, saj je do sezone 1987/88 izmenično nastopal zdaj v eni, zdaj v drugi. Po koncu omenjene sezone je v jugoslovanskem nogometu prišlo do velikih sprememb tekmovalnega sistema, saj se je uvedla enotna druga zvezna liga, hkrati pa so bile ustanovljene štiri medrepubliške lige po regionalnih principih. Kot republiški podprvak se je Maribor skupaj s še tremi slovenskimi klubi uvrstil v medrepubliško nogometno ligo zahod, kjer so poleg njih nastopali še klubi iz Hrvaške, dela Bosne ter Vojvodine. V ne pretirano posrečenem tekmovanju pa Mariborčani niso bili preveč uspešni, saj so dosegli zgolj deseto, enajsto in osmo mesto. Po treh sezonah je bila medrepubliška liga ukinjena, saj je medtem prišlo do prelomnih političnih dogodkov in osamosvojitve Slovenije.

Leta 1991 je bil Maribor med ustanovnimi člani slovenske lige, v kateri se kmalu uveljavil kot eno vodilnih moštev. V prvi sezoni so vijolice s Šimundžo, Pozničem in Binkovskim zasedle drugo mesto ter osvojile pokal, v finalu katerega so po enajstmetrovkah premagale prvaka Olimpijo. Zlasti slednja je bila v prvih letih premočna za Mariborčane, a se je to sredi devetdesetih počasi začelo spreminjati. Leta 1995 je Maribor na drugem mestu zaostal zgolj za dve točki, po slabši naslednji sezoni pa je nato leta 1997 osvojil prvi naslov državnega prvaka, ob čemer se je na zadnji tekmi proti Beltincem po uradnih podatkih zbralo kar 14.000 gledalcev. Ob tem so vijoličasti z zmago nad Primorjem osovjili še pokal ter tako poskrbeli celo za dvojno krono. Za moštvo Bojana Prašnikarja so tedaj med drugim igrali Simeunović, Križan, Bulajić, Milinović, Karić, Drobne in Židan.

S tem se je začela dominacija Maribora v slovenskem nogometu, saj je moštvo do leta 2003 osvojilo kar sedem zaporednih naslovov državnega prvaka. Vmes je izjemen uspeh vijoličastim uspel še v Evropi, saj so se leta 1999 prek velikanov Genka in Lyona senzacionalno uvrstili v skupinski del lige prvakov. Tam se je klub iz Maribora meril z Lazijem, kijevskim Dinamom in Bayerjem, a po odličnem začetku in zmagi v Kijevu z golom Šimundže, v nadaljevanju zbral le še točko ter se poslovil s četrtim mestom. Leta 2004 je Maribor v razburljivem zaključku prvenstva prvič po sedmih letih ostal brez naslova, a osvojil vsaj pokal, nato pa je prišlo do hude zlasti finančne krize. Nova uprava je tudi s pomočjo lokalnih podjetij Maribor uspela rešiti pred propadom ter zagotoviti licenco za nastopanje v najvišjem rangu, a so zato precej trpeli rezultati in Maribor je v prihodnji sezoni nastopil celo v tako imenovani ligi za obstanek.

Konsolidacija je trajala kar nekaj let, s sezono 2008/09 pa je sledila nova era, v kateri se je maribor spet vrnil na vrh slovenskega nogometa. Pod taktirko Darka Milaniča so vijoličasti osvojili naslove še v letih 2011, 2012 in 2013, ob tem pa so jim dobri rezultati uspeli tudi v Evropi, saj so postali redni udeleženci skupin evropske lige. Dobre temelje je v prihodnjih letih nadgradil Ante Šimundža, ki je dodal še dva naslova prvaka, hkrati pa poskrbel še za nov veliki met v Evropi, saj se je Maribor še drugič uvrstil v skupine lige prvakov, tokrat prek škotskega Celtica. Sledilo je nekaj let novega velikega rivalstva z Olimpijo, ki pa je klub precej izčrpalo, tako da se je ta kljub naslovoma v letih 2017 in 2019 in še enem igranju v ligi prvakov po odhodu športnega direktorja Zlatka Zahoviča spet znašel v nekoliko težjem položaju. Po dveh neuspešnih sezonah je Maribor leta 2022 spet osvojil slovensko ligo, že šestnajstič v zgodovini.

Stadion

Maribor svoje tekme igra na stadionu Ljudski vrt, kjer je bilo prvo igrišče urejeno že leta 1920. Manjše tribune s stojišči so bile zgrajene leta 1952, ko je tam domoval še Branik, glavna zahodna pa je bila dokončana leta 1962. Do novih večjih sprememb je nato prišlo v devetdesetih, ko so bili sprva postavljeni reflektorji, kasneje pa so bila urejena še sedišča. Moderno podobo je stadion dobil leta 2008, ko je bila izvedena celovita prenova, s čimer se je kapaciteta dvignila na nekaj čez 12.000. Kot zadnja je bila leta 2021 ob evropskem prvenstvu mladih prenovljena še zahodna tribuna, pod katero so bili urejeni tudi klubski prostori.

Trenutna kapaciteta stadiona je 11,671 sedišč, rekord pa je bil postavljen leta 1973 na kvalifikacijski tekmi proti Proleterju iz Zrenjanina, ko se je zbralo kar 20.000 gledalcev.

Lovorike

Sezone po osamosvojitvi

Sezona Liga Mesto Točke T Z R P DG PG Pokal NZS
1991/92 1. SNL 2 59 40 25 9 6 76 30 zmagovalec
1992/93 1. SNL 2 48 34 18 12 4 50 20 osmina finala
1993/94 1. SNL 3 42 30 16 10 4 55 24 zmagovalec
1994/95 1. SNL 2 42 30 17 8 5 60 24 polfinale
1995/96 1. SNL 4 53 36 14 11 11 47 32 osmina finala
1996/97 1. SNL 1 71 36 21 8 7 71 34 zmagovalec
1997/98 1. SNL 1 76 36 24 4 8 69 34 četrtfinale
1998/99 1. SNL 1 66 33 19 9 5 72 29 zmagovalec
1999/00 1. SNL 1 81 33 25 6 2 90 30 polfinale
2000/01 1. SNL 1 62 33 18 8 7 61 36 četrtfinale
2001/02 1. SNL 1 66 33 19 9 5 64 23 polfinale
2002/03 1. SNL 1 62 31 18 8 5 57 32 četrtfinale
2003/04 1. SNL 3 54 32 15 9 8 41 34 zmagovalec
2004/05 1. SNL 7 51 32 15 6 11 47 36 polfinale
2005/06 1. SNL 4 54 36 16 6 14 51 42 polfinale
2006/07 1. SNL 3 57 36 15 12 19 64 50 finale
2007/08 1. SNL 4 52 36 14 10 12 55 46 finale
2008/09 1. SNL 1 63 36 17 12 7 62 44 polfinale
2009/10 1. SNL 2 62 36 18 8 10 58 44 zmagovalec
2010/11 1. SNL 1 75 36 21 12 3 65 25 finale
2011/12 1. SNL 1 85 36 26 7 3 88 35 zmagovalec
2012/13 1. SNL 1 78 36 24 6 6 80 35 zmagovalec
2013/14 1. SNL 1 77 36 24 5 7 78 31 finale
2014/15 1. SNL 1 79 36 24 7 5 74 32 polfinale
2015/16 1. SNL 2 68 36 19 11 6 78 37 zmagovalec
2016/17 1. SNL 1 73 36 21 10 5 63 30 polfinale
2017/18 1. SNL 2 80 36 24 8 4 76 28 četrtfinale
2018/19 1. SNL 1 78 36 23 9 4 82 34 finale
2019/20 1. SNL 2 67 36 20 7 9 66 39 osmina finala
2020/21 1. SNL 2 63 36 17 12 7 64 41 četrtfinale
2021/22 1. SNL 1 70 36 21 7 8 57 37 četrtfinale
2022/23 1. SNL 3 62 36 18 8 10 70 43 finale
2023/24 1. SNL 2 67 36 19 10 7 67 35 osmina finala
2024/25 1. SNL 2 67 36 19 10 7 64 32 četrtfinale
2025/26 1. SNL 5 53 34 15 8 11 57 43 šestnajstina finala
Skupaj 1. SNL 16 naslovov 2263 1223 679 302 242 2278 1200 9 pokalov
Vzpostavljeno iz »https://slo-nogomet.net/index.php?title=NK_Maribor&oldid=2049«
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.