NK Maribor
Rojstvo kluba 12. decembra 1960
Kakšen začetek… Da bo postal velik, prepoznaven klub, je NK Maribor nakazal že v prvi tekmovalni sezoni po ustanovitvi. Takoj se je uspel prebiti v vrh slovenskega nogometa in osvojiti prvo mesto. In kako se je vse skupaj začelo?
Moči so se povezale, mariborske nogometne sile so težile k enotnosti. Odborniki so staknili glave in ob novem rojstvu, zdaj vijoličastega kluba, združili najboljše igralce. Spremenjeno razmerje kakovosti so pospremili z optimizmom – Maribor meri na prvo mesto v slovenskem prvenstvu. Naloga je bila olajšana, od ŽNK Maribor je novoustanovljeni klub podedoval točkovno prednost po jesenskem delu.
Prva tekma proti Kovinarju
Člani prvega moštva so imeli spoznavni trening na stadionu ob Tržaški cesti, takoj je sledilo nabiranje kondicije in uvodne pripravljalne tekme. Najprej proti Kovinarju, kot se spodobi, če so že po razpadu skupaj pisali pričetek nove zgodbe. Na blatnem igrišču so igralci Maribora dirjali v zeleno modrih dresih, ker novih vijoličastih še niso dobili. Vratarja Eferl in Vabič ter Donko, Gabrijan, Krejač, Zečić, Breznik, Šober, Blaznik, Arnejčič, Tolič, Beti in Lepenik so priigrali zgodovinsko zmago z 2:1. Štefan Tolič je dvakrat neubranljivo kresnil proti golu in se vpisal v anale. Premiera je še bila poizkusna, prijateljska. Prvo resno tekmo pa so nogometaši, ki so orali ledino, odigrali z reprezentanco svobodne Alžirije na stadionu Železničarja, saj je bil Ljudski vrt v izgradnji. Končalo se je 1:1, gol za Maribor je zabil Vidic. Člani prve ekipe so bili Herbert Vabič, Štefan Tolič, Marjan Kramer, Vinko Donko, Teo Vidic, Vinko Krejač, Egon Eferl, Anton Čeh, Milan Šober, Oto Blaznik, Franc Kek in Peter Radulovič.
Takoj uvrstitev v drugo jugoslovansko ligo
Beograjčan Andrija Pflander je bil trener, ki je popeljal moštvo do prvega mesta v slovenskem prvenstvu in kvalifikacij za drugo zvezno ligo. Zaradi bolezni ga je nato zamenjal Zagrebčan Vladimir Šimunić. Mož, ki si je šest let kasneje z Mariborčani izbojeval tudi nepozabno druženje z najboljšimi jugoslovanskimi ekipami. Po poklicu je bil nekdanji vratar učitelj telovadbe, zato je vse gradil na moči in kondiciji. Ekipa je imela energije za dve tekmi, čeprav nihče ni bil profesionalec. Vsi so bili v službi ali še dijaki in študentje.
V odločilni ligaški tekmi so Mariborčani na gostovanju suvereno premagali Ljubljano s 4:0 in si priigrali možnost, da se preko kvalifikacij prebijejo v drugo zvezno ligo. V prvem krogu kvalifikacij so se pomerili z ekipo Mladosti iz Zagreba, dve zmagi pa sta prinesli napredovanje. Naslednji je bil na vrsti Metalac iz Siska. Prvi dvoboj v Ljudskem vrtu se je končal 2:2, toda na povratni tekmi na Hrvaškem so Mariborčani pometli z nasprotnikom. Slavili so z 10:0, da ljudje sploh niso mogli verjeti vestem iz Siska. Na oglasni deski v središču mesta, kjer so tedaj vpisovali rezultate, je bilo najprej zabeleženih 0:1... Metalca je pokopal Arnejčič, ki je dosegel kar pet zadetkov in tlakoval pot do trenutka odločitve, spopada z Uljanikom iz Pulja v zadnjem krogu kvalifikacij. V Mariboru je bilo 2:0 in poraz z 0:1 v gosteh ni odvzel sanj o drugi ligi. Za odmeven uspeh na povratni tekmi je bil med najzaslužnejšimi vratar Vabič. Na odločilni tekmi je NK Maribor nastopil v postavi: Vabič, Donko, Tolič, Kek, Zečič, Radulovič, Šober, Vidic, Arnejčič, Blaznik, Kramer.
Zgodovinski mejnik – uvrstitev v prvo zvezno ligo
Od leta 1961 je NK Maribor uspešno nastopal v drugi zvezni ligi. Že v sezoni 1962/63 pomnimo odmeven dosežek, tretje mesto za Trešnjevko in Čelikom. Naslednja sezona je prinesla še stopničko višje, drugo mesto za ekipo Zagreba. Nato pa je prišla zgodovinska sezona 1966/67, z napredovanjem v prvo zvezno nogometno ligo. Ekipa je igrala odlično, že štiri kroge pred koncem prvenstva je z zmago v gosteh proti Bosni s 3:0 potrdila prvo mesto za tedaj največji uspeh v zgodovini kluba. Enajsterica s pomembnega mejnika: Grloci, Bolfek, Fuček, Sizgoreo, Grubišič, Klančnik, Markovič, Orošnjak (Krajnc), Prosen, Arnejčič, Binkovski.
Na prvo prvoligaško sezono so se Mariborčani dobro pripravili. Prvo prvoligaško tekmo v zgodovini kluba je NK Maribor odigral 20. avgusta 1967 v Skopju proti Vardarju. Moštvi sta se razšli z 1:1, kot prvega strelca bomo pomnili Marasa, ki je z glavo zadel po predložku Binkovskega. Vardar je pred tekmo veljal za favorita, Mariborčane pa je v Skopju v soparnem poletnem vremenu pričakalo sedem tisoč bučnih navijačev. Vseeno to niso bile ovire, da ne bi Arnejčič, Prosen in drugi odigrali brez strahu. V Ljudskem vrtu jih je za nagrado naslednjo nedeljo pozdravilo osem tisoč pristašev. Tudi Proleterju iz Zrenjanina so dali vedeti, da so se resno lotili izziva prve zvezne lige. Nasuli so mu tri zadetke, strelci so bili Krajnc, Arnejčič in Binkovski. Nasploh se je uvodna prvoligaška sezona za vijoličaste dobro končala, v močni konkurenci so bili dvanajsti. Najboljši rezultat v petletni zgodovini igranja v prvi zvezni ligi pa so dosegli v sezoni 1969/70. Potem ko so v zadnjem krogu sredi Zagreba senzacionalno premagali Dinamo kar s 3:1, so na koncu prvenstva zasedli deseto mesto.
Slovo od prve jugoslovanske lige
Podobne rezultate kot v prvih treh letih v prvi jugoslovanski ligi so vijoličasti beležili tudi v svoji četrti sezoni 1970/71. Po seriji solidnih iger, v zadnjem prvenstvenem krogu so doma igrali neodločeno z Veležem 1:1, so zbrali toliko točk, da so pristali na 13. mestu prvenstvene lestvice. Prelomna pa je nato bila naslednja sezona, prišel je čas za slovo od elitne druščine. Tako je NK Maribor po petih letih igranja v družbi najboljših jugoslovanskih klubov izpadel v drugo ligo. Upov je bilo konec v 30. od skupaj 34. krogov, ko se je moštvo v Ljudskem vrtu z Vardarjem razšlo 0:0, ob koncu tekmovanja pa ostalo na zadnjem mestu z dvajsetimi točkami. Kot zadnjo prvoligaško tekmo (11. 6. 1972) bomo pomnili poraz na domačem igrišču s 3:6 proti Olimpiji, moštvo je nastopilo v postavi: Vabič, Petrič, Bolfek, Bradvić, Simeunović, Rašević, Krajnc, Vučeković (Dobrijević), Kukanja, Prosen (Klančnik), Horjak. Zadetke za Maribor so dosegli Vučeković, Krajnc in Klančnik, ki ostaja zadnji strelec za NK Maribor v prvoligaški konkurenci.
Proti Proleterju pred 20.000 gledalci
Sledila je vrnitev na drugoligaška igrišča. Moštvo je pokazalo značaj in spet nanizalo odlične predstave. Zmaga v zadnjem krogu pred 7000 gledalci v Ljudskem vrtu proti Rijeki kar s 7:1 je potrdila drugo mesto, ki je prineslo kvalifikacije za ponovno uvrstitev v najvišji rang tekmovanja. Po dramatični izločitvi Budučnosti (odločale so enajstmetrovke) so se Mariborčani pomerili s Proleterjem iz Zrenjanina. Prva tekma je bila na sporedu v Ljudskem vrtu in v analih bo zapisana kot ena izmed tistih, zaradi katere Maribor ni spal. Osmi julij 1973 je poseben datum. Za obračun, ki je odločal o napredovanju v prvo ligo, je v mestu vladalo izredno zanimanje, tako da je bil stadion poln do zadnjega kotička že dve uri pred začetnim sodniškim žvižgom. Blagajn sploh niso odprli, saj so bile vse vstopnice razgrabljene že v predprodaji. Po oceni takratnih novinarjev si je dvoboj v Ljudskem vrtu ogledalo kar 20.000 gledalcev. Nekateri tudi brez vstopnic, saj sicer čvrsta betonska ograja ob pritisku množice izven stadiona ni vzdržala. Podrl se je steber in dokler tja niso postavili policaja, so jo skozi luknjo najhitrejši ucvrli na tribuno… Vijoličasti so se gledalcem oddolžili z odlično igro ter zanesljivo zmago s 3:1 (strelci Binkovski, Horjak, Vučeković), tako da so si pred povratno tekmo priigrali lepo prednost. Zrenjanin je zajela nervoza, v pričakovanju odločilnih 90 minut se je tehnični direktor Proleterja Miloš Milutinović fizično lotil tamkajšnjega novinarja, ki je pisal o tem, da so posamezniki na prvi tekmi namerno igrali slabo in naj bi že bili prodani v druge klube. Poročevalec je moral poiskati zdravniško pomoč v bolnišnici, za Proleter pa se je na našo žalost vendarle izšlo po željah. Poraz z 0:3 je razblinil mariborske upe o ponovnem vzponu med elito. Proleter je izkoristil priložnost in na krilih navijačev prišel do preobrata, žal pa je na mariborski strani ostal grenak priokus. V 23. minuti pri zaostanku 0:1 je Ražić dosegel zadetek, kar je dokazoval tudi poznejši televizijski posnetek, toda sodnik Spasoje Medić je le odmahnil z roko in označil, da je domači branilec žogo izbil, preden je prešla golovo črto.
Med elito več ni šlo
Po nesrečnem razpletu kvalifikacij pa so se začeli za NK Maribor časi manj odmevnih dosežkov. V naslednjem letu namreč vijoličasti niso uspeli ostati v vrhu drugoligaškega nogometa. Prvenstvo so končali na trinajstem mestu, ob velikem trudu za obstanek v ligi. V sezoni 1974/75 se je ekipa po štirinajstih letih igranja v zveznih ligah spet vrnila v republiško, a je ta avantura trajala le eno sezono. Že v prvem poskusu je moštvo prepričljivo postalo republiški prvak in se vrnilo med drugoligaše s petnajstimi točkami prednosti pred zasledovalci. V tej konkurenci so tudi ostali do konca desetletja, najbolj pa se približali eliti v sezoni 1978/79, ko so za Čelikom pristali na drugem mestu.
V senci dogodkov izven zelenih površin
Obdobje osemdesetih let se ni začelo najbolj prijetno. Takoj po koncu sezone 1980/81, ko je moštvo trepetalo za status in z zmago v zadnjem krogu proti Čeliku s 4:2 uresničilo cilj (deseto mesto je zagotavljalo obstanek v drugoligaški konkurenci), je namreč izbruhnila največja afera v zgodovini mariborskega nogometa. Takoimenovana "afera žoga", po kateri je NK Maribor disciplinska komisija združenja drugoligašev izključila iz druge zvezne lige. Nadaljevati je bilo treba v republiški ligi. Prav v trenutkih, ko je selekcijski način dela v klubu obrodil prve sadove… Toda neprijetna dogajanja niso pomenila popolnega potopa, mesto ni dvignilo rok nad najuspešnejšim nogometnim klubom. Moštvo se je takoj vrnilo med drugoligaše, z le dvema porazoma v prvenstvu, hkrati pa so vse pogosteje začeli dobivati priložnost za igranje mlajši igralci iz domačega okolja.
Izpadli in se vračali
Žal pa tekmovalni uspeh ni razblinil črnih oblakov. Krize po "aferi žoga" s tem še zdaleč ni bilo konec, ampak se je komaj prav začela. Sledila so leta životarjenja, NK Maribor se namreč vse do razpada nekdanje skupne države ni več trdneje postavil na noge. Osemdeseta leta so ob finančnih težavah zaznamovala tudi tekmovalna nihanja, s selitvami iz slovenske v drugo zvezno ligo in nazaj. Vselej po osvojitvi prvega mesta v slovenski konkurenci ekipa nato ob napredovanju v višji rang ni mogla pobegniti z dna drugoligaške lestvice. Sezona 1986/87 je bila zadnja v drugi jugoslovanski ligi, za slovo je vijoličasta četa gostovala v Bugojnu pri ekipi Iskre. Kot zadnji strelec za NK Maribor v tem tekmovanju ostaja zapisan Radulovič.
Za konec v medrepubliški ligi
Naslednja prelomnica je povezana z letom 1988. Najprej je dobilo črno obrobo – od nas se je poslovil nepozabni golgeter Mladen Krajnc, eden najboljših nogometašev kluba doslej. Za napadalca, ki je igral za NK Maribor v prvi in drugi ligi ter s hitrimi pobegi po igrišču pridobil različne vzdevke (črni biser, črna gazela, Dida…), je bilo 22. oktobra 1988 med vožnjo z motornim kolesom usodno trčenje z avtobusom. Nova generacija v vijoličastem pa je v tem času začela z nastopanjem v zahodni skupini novoustanovljene, medrepubliške lige. Tedaj je namreč prišlo v nekdanji Jugoslaviji do reorganizacije nogometnih lig, po novem sistemu je obstajala zraven prve zvezne lige še samo ena druga liga, na novo pa se je začelo tekmovanje naslednjega ranga, s štirimi medrepubliškimi ligami. V letih 1988-1991 je klub ves čas tekmoval v tretjeligaški druščini. Brez odmevnejših dosežkov, a z uvajanjem igralcev iz lastnega podmladka v člansko vrsto in s postavljanjem temeljev za lepe trenutke, ki sledijo. V naši, samostojni državi.
Adijo medrepubliška, pozdravljena slovenska liga
Izteklo se je sodelovanje z dolgoletnimi nasprotniki iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. Z nastopanjem v medrepubliški ligi v sezoni 1990/91 smo potegnili črto pod stari del zgodovine in obrnili nov list. Poslovili smo se, kot se spodobi. Z zmago. V zadnjem prvenstvenem krogu je v Ljudskem vrtu padel Zadar z 1:0, za potrditev končnega osmega mesta je zadostoval avtogol Gagića. Sledil je običajen poletni premor in nov začetek. Z osamosvojitvijo Slovenije smo dobili tudi svojo, državno ligo, v kateri so nastopale vse najboljše ekipe, brez delitve po različnih rangih tekmovanja kot prejšnja leta. Zgodovino smo pisali skupaj še z dvajsetimi klubi, prvo državno prvenstvo je bilo posebno tudi v tem pogledu. Uvodno tekmo v Novi Gorici je NK Maribor odigral v postavi Dabanovič, Petrovič, Lukič, Tarana, Hadžialagić, Križan (od 46. Damiš, od 81. Volk), Šimundža, Emeršič (od 75. Binkovski), Poznič, Kotnik, Bakula. Na igrišču se je končalo 1:1, toda tekma je imela tretji polčas za zeleno mizo. Ante Šimundža, strelec prvega mariborskega zadetka v državni ligi, ni imel pravice nastopa zaradi rumenih kartonov iz prejšnje sezone, ko je igral pri Železničarju. In dvoboj je bil pozneje registriran s 3:0 za Novogoričane. Tako je bil lepši začetek novega poglavja ob prvi domači tekmi. Moštvo Kopra smo premagali s 5:0, kot prvi pa je mrežo v Ljudskem vrtu na državni ravni SNL zatresel Igor Poznič.
Do prve trofeje za Bežigradom
Mlada ekipa, sestavljena iz igralcev z nogometno izobrazbo iz domačega okolja, je pridobila dragocene izkušnje s štirimi tujci (Hadžialagić, Bakula, Tarana, Sušić). V prvenstvu ni mogla v enakovreden boj z Olimpijo, pri kateri so igrali nogometaši, prekaljeni v najtežjih bitkah po jugoslovanskih prvoligaških igriščih. Je pa pokazala, da lahko zasenči favoriziranega nasprotnika, ko o trofeji odloča ena tekma. In presenetljivo osvojila prvi naslov pokalnega zmagovalca v samostojni Sloveniji. Tam, kjer je bilo najslajše slaviti – za Bežigradom. Pri Olimpiji nihče ni dvomil, da bo dvojna krona ostala v Ljubljani, toda izbranci Marina Bloudka so imeli svoje načrte. Pogumen boj se je obrestoval, zadetkov v rednem delu dvoboja ni bilo in odločitev je padla po enajstmetrovkah. Kot zadnji izvajalec je mirno kri ohranil Edin Hadžialagić in zadel za veliko slavje v vijoličastem.
Evropa spoznala vijoličaste
S tem se je začelo privajanje na življenje velikega kluba. Življenje z lovorikami. Vpisali pa smo se tudi na evropski nogometni zemljevid. Pisal se je 19. avgust 1992, ko je NK Maribor začel tekmovanje na mednarodnem prizorišču. Hamrun Spartans ostaja v spominu kot naš prvi nasprotnik v evropskem pokalnem tekmovanju, ledino je orala ekipa v sestavi Dabanovič, Šterbal, Ratkovič, Tarana, Lukič, Križan, Šimundža, Binkovski, Bičakčić (S. Gajser), Križanič (Dvoršak), Bakula. Končalo se je 4:0, Ante Šimundža je zabil nasploh prvi gol za slovenske predstavnike v evropskem tekmovanju, nato prispeval tudi drugega, med strelce na zgodovinski tekmi pa sta se vpisala še Tarana in Binkovski. Na Malti je tudi poraz z 1:2 omogočal napredovanje in za nagrado ob uvrstitvi v naslednji krog je žreb prinesel dvoboj z madridskim Atleticom. Schuster, Futre in drugi člani druščine v rdeče-belem so bili, razumljivo, premočni tekmeci, se pa je z gostovanjem Atletica začel niz prihodov evropskih velikanov v štajersko prestolnico.
Noro, nepozabno – Beltinci!
Leta 1994 smo spravili v vitrine še drugo pokalno lovoriko, nato pa se je čakalo na trenutek, ko bomo prvič postali državni prvaki. Sanje so se uresničile 1. 6. 1997. Mesto je bilo na nogah, krog pred koncem prvenstva je imel NK Maribor dve točki prednosti pred Primorjem. In nastala je čudovita zgodba z naslovom Beltinci... Po volji žreba je bil klub iz tedanje najbolj nogometne slovenske vasi zadnji gost Ljudskega vrta, ki je pokal po šivih. Na tribune se je nagnetlo skoraj 14.000 ljudi in v južnoameriškem ozračju so pod taktirko Bojana Prašnikarja Simeunovič, Židan, Milinovič (od 40. Fridl), Bulajič (od 52. Šterbal), Kek, Križan, Fricelj, Nikolić, D. Gajser (od 60. N. Čeh), Drobne in Pačo zmagali kar s 5:1. Po dvakrat sta zadela Damjan Gajser in Viktor Pačo, učinkovito predstavo je zaokrožil Nastja Čeh. Maribor je bil prvič državni prvak!
Liga prvakov!
Prvemu naslovu se je pridružil drugi, pa še tretji. Vmes se je ekipa kalila na evropskih frontah in ob koncu poletja 1999 dosegla doslej največji uspeh slovenskega klubskega nogometa. Pravljica v vijoličastem: Maribor v ligi prvakov! Šlo je korak za korakom. Vrata raja so se nekoliko odprla ob prvem naskoku med evropsko elito proti Bešiktašu, z eno nogo smo že bili čez prag v naslednjem poskusu proti PSV Eindhovnu, na stežaj pa so jih fantje odprli 25. 8. 1999 z izločitvijo Olympique Lyona. Po zmagi v Lyonu z 1:0 (Filipović) je bila najtežja misija, kako priti do vstopnic za povratni obračun v Ljudskem vrtu. Ob črničevcu, vinu in taroku so ob začetku predprodaje mnogi prebedeli noč na prostem, pred blagajnami. Le najvztrajnejši so si zagotovili mesta na tribunah, na igrišču pa so se Prašnikarjevi izbranci primerno oddolžili za vso podporo. Francoski prvaki so bili znova na kolenih, Ante Šimundža in Stipe Balajić sta zadela za nepopisno slavje. Da ne pozabimo: proti Lyonu so igrali Simeunovič, Židan, Vugdalič (Filekovič), Čipi, Galič, Šarkezi, Balajić (Karič), Sešlar, Djuranovič, Šimundža (Filipović), Bozgo. Žreb v Monte Carlu nam je nato namenil skupino A, kjer so čakali Lazio, Dinamo Kijev in Bayer Leverkusen. Senzacij kar ni bilo konec. Z zmago v Kijevu z 1:0 (Šimundža) smo se po uvodnem krogu celo znašli na prvem mestu, do konca tekmovanja pa smo prišli do točke še v Leverkusnu in se nadvse častno poslovili.
Nepozabno – osvojiti naslov sredi Ljubljane
Prelom tisočletja ni naznanil sprememb v vrhu slovenskega klubskega nogometa. Vijoličasti so še naprej dominirali v državnem prvenstvu in v letu 2000 osvojili naslov državnih prvakov z rekordno prednostjo 17-ih točk pred zasledovalci. Prvega naslova na klopi vijoličastih se je veselil nekdanji kapetan moštva Matjaž Kek.
Naslednja sezona je ponudila spektakel. Dva največja slovenska kluba se v zadnjem krogu prvenstva udarita za naslov državnega prvaka. Tekma vseh tekem. Stadion v Bežigradu razprodan, 3000 mariborskih navijačev je videlo še peto zaporedno zvezdico vijoličastih. Odločila je naveza Nastja Čeh – Barnabas Sztipanovics. Hrvat Ivo Šušak je postal prvi tujec z naslovom slovenskega državnega prvaka na trenerski klopi. In do zdaj še vedno edini. Tudi v naslednjih dveh sezonah tekmeci niso bili kos vijoličastim. V sezoni 2001/2002 so vijoličasti slavili šest točk pred Primorjem, v naslednji sezoni pa preživljali prvo večjo rezultatsko krizo. Celjani so z mlado, poletno ekipo, trdno držali vodstvo na lestvici do sredine pomladanskega dela sezone. Sledila jim je Olimpija, z zaostankom tudi do 12 točk pa so, po menjavi klubskega vodstva in začetku urejanja slabega finančnega stanja, sproščeni Mariborčani pričeli z velikim lovom. »Iz tekme v tekmo« je bil moto trenerja Keka in dokazovanja željna slačilnica je trenerju sledila. Celjane so vijoličasti ujeli 3 kroge pred koncem tekmovanja, v predzadnjem krogu pa bi si na razprodanem Ljudskem vrtu lahko priigrali še sedmi naslov državnega prvaka. Pa ni kazalo na to. Celjani so vodili do 86. minute tekme, nato pa velik preobrat. Danijel Brezič in Damir Pekić sta poskrbela še za eno nepopisno veselje v Mariboru. Solze so tekle v potokih, sledilo pa je še eno težavno obdobje – sanacija kluba.
Mnogi pozabljajo – osvojili smo evropski pokal
Obdobje po neverjetni uvrstitvi v Ligo prvakov ne bomo pomnili po uspehih na evropskih igriščih. Prva ovira je bila previsoka kar štiri sezone po Ligi prvakov. Zimbru iz Moldavije je verjetno največje razočaranje, sledili so Rangersi iz Glsagowa, ciprski Apoel (kljub vsemu se bomo tega kluba radi spominjali po tem, da je iz njihovih vrst pet let in pol kasneje prišel eden vidnejših igralcev desetletja in trenutni kapetan moštva Tavares) ter zagrebški Dinamo. Šele v sezoni 2004/2005 so se vijoličasti otresli negativne serije in se uvrstili v izločilne boje za ligo UEFA. Italijanska Parma je bila le za odtenek boljša. Po prvi sezoni brez Evrope smo se v naslednji šele v zadnjem krogu proti Dravi uvrstili v pokal Intertoto. V tretjem krogu nagrada za zmagi proti Andorcem in Črnogorcem – veliki Villareal, polfinalist lige prvakov pred nekaj meseci. Že na prvi tekmi pa šok za vso nogometno javnost. Mlada ekipa iz Maribora je sredi Španije senzacionalno premagala španskega podprvaka. V Mariboru je začelo vreti, stadion za povratno tekmo smo razprodali v rekordnem času. Španci tudi po porazu polni sebe, v Maribor pridejo odločeni, da operejo »blamažo« s prve tekme. Toda proti trmastemu nasprotniku in izjemni publiki ni šlo. NK Maribor je v svoje vitrine pospravil prvi evropski pokal. Bili smo eni izmed enajstih zmagovalcev Intertoto pokala in se uvrstili v zadnji krog kvalifikacij za Pokal Uefa. Beograjski Partizan je bil takrat srečnejši tekmec, stadion v Ljudskem vrtu pa spet poln. Še zadnja velika tekma pred obnovo starega objekta.
Ljudski vrt v novi obleki
Nov mejnik v zgodovini kluba predstavlja težko pričakovana obnova hrama nogometa, legendarnega Ljudskega vrta. Mestna občina Maribor je s pomočjo evropskih sredstev zagotovila potrebna sredstva za obnovo dotrajanega objekta. Prvi delovni stroji so zaorali avgusta 2006, otvoritev objekta smo pričakali 8. maja 2008. Nepozaben spektakel, 12.435 navijačev, razprodan stadion, brazilski bobnarji, zabava v mestu in pred stadionom, glasbeni program, padalci prinesli žogo, Milan Arnejčič izvedel začetni udarec. Vse to se ne pozablja, prav tako ne prvi zadetek za vijoličaste na novem objektu, ki bo, najbrž, še dolgo ostal zapisan tudi kot najlepši. Takratni kapetan Zoran Pavlovič je sprožil iz voleja s kakšnih dvajsetih metrov, neubranljivo za vratarja Nafte Aleša Luka. Končnih 3-1 niti ni bilo pomembnih, spominjali se bomo velikega spektakla in zadovoljnih obrazov nogometašev obeh ekip in vseh vijoličastih izbrancev.
Vrnitev naslova
Prva celotna sezona v novem domu je bila izjemna. V jesenskem delu smo odločali tekme v zadnjih trenutkih, spomladi trezno pripeljali prvenstvo do konca. Na odločilni tekmi proti Celjanom so emocije popustile. Tako pri nogometaših, ki niso mogli skriti solza sreče, strokovnem štabu na čelu z glavnim trenerjem Darkom Milaničem, ki je osvojil svojo prvo lovoriko v karieri, kot tudi ne pri navijačih, ki so zadnjih nekaj minut tekme ob črti igrišča spremljali dogajanje. Podelitev pokala nekaj dni kasneje je ponudila še eno nepozabno rajanje na južni ploščadi Ljudskega vrta. NK Maribor je v sezoni 2009/2010 ponovno začel z lovljenjem evropskih sanj. Dve sicer uspešni sezoni sta pokazatelj, kaj moramo še dodati, da podaljšali evropsko jesen.
