Najprej je bila tekma v Beogradu in nato obisk na treningu!
Igralci so se zdrznili. Res, drugače si njihove prisotnosti ni bilo moč razložiti. Obšla jih je obupna tesnoba. Stisnili so se v kup in se šli proti sredini. Zunaj je zazvenel zategel žvižg, ki je oznanjal prihajajočo tekmo na Ptuju. Vijoličastim še na misel ni bilo, da bi odšli na igrišče. Grizla jih je ena sama misel: Kaj je z navijači?
»Ojoj kaj zdaj!«
Navijači so se zgrnili okoli njih, vsi žareči od ljubezni in topline. Stali so si nasproti. Rahlo zardeli v lice, so se komaj ubranil, da se niso pomečkali.
»No, no, sakra, prismodeži. Počasi vendar!«
Odmaknili so se nekoliko, čuteč, da bi jim radi nekaj povedali.
Nehote so vsi povesili oči. Toda nihče ni bil jezen. Nasprotno, glasovi so zveneli sladko. Kar preveč in čez mero sladko.
»No, stojte, fantje, saj boste koga pomečkali! No, da, res, zelo prav, da človek dela s pametjo! Gledali smo vas, kako ste igrali. Zelo lepo, res zelo lepo. Takega nogometa pri vas še nisem videl...«
Vuk je sumljivo dvignil oči. Tale presladki glas mu ni kar nič ugajal. Pa se je nadaljevalo:
»Zares čudovita igra! Tek pa povezanost pa streljanje! Zelo veliko veselje ste nam napravili! K nam je prišel neki debeli gentleman in nam dejal, da imajo v Beogradu klub stokilskih. Pravil mi je, da si kdaj pa kdaj privoščijo tudi igro z žogo — ali ne bi prihodnjo nedeljo hoteli igrati z njimi? Prej ne, si morale malo odpočiti, da boste zanje dovolj dobri nasprotniki. Potem je prišla k nam še neka starejša gospodična. Rekla je, da tu začenjajo zdaj z kriketom. Ali vam mogoče ne bi bila ta igra ljubša in prikladnejša, kakor da se mešate v nogomet? Potem smo slišali, kako sta se dve stari ženski prepirali, ali je za njunih mladih let žoga tudi tako pogosto šla mimo igralcev, kakor gre zdaj mimo sedanjih vijoličastih ...«
»Nooo!«
To je bil bolj stok kakor vzklik. Vsi so jokali od jeze.
Navijači niso ostali pri svojem ujedljivem tonu. Zdaj so se odtajali in zmehčali.
»Sveti dres in klub ste onečastli. Sakra, moštvo, to bomo pripovedoval leta dolgo...«
Potem pa pride tekma na Ptuju
Tega niso mogli več prenesti. Pobegnili so na igrišče, kjer je sodnik ze divje žvižgal in kjer so tribune tuleč zahtevale uničenje vijoličastih. Pred izhodom iz hodnika jih je ustavil Popovič.
»Fantje — sto hudičev!...«
To je bil zadnji »ali - ali«! Vsi so čutili njegovo težo. Obrisali so si s komolcem oči in si potem molče stisnili roke. To je bilo več kot prisega.
Potem so šli in igrali...
Planilo je kot vihar, da je osupljalo in podiralo vse naravne zakone. Bili so trenutki, ko so Ptujčani v najbolj divjem teku brez moči obstali, da bi se razgledali, kaj se pravzaprav okoli njih godi. Napad vijoličastih osem mož je vihralo po igrišču kakor orkan in nekje med njimi je švigala sem in tja žoga, nevidna vse dotlej, dokler ni obtičala v mreži. Obramba? Enajst mož kot vijolični/rumeni zid. Kombinacija? Je sploh ni bilo mogoče odkriti. Pa je tudi ni bilo videti v teh blaznih šprintih od vrat do vrat. Na tribunah je ljudem zastajal dih. To že ni bilo enajst igralcev, ki se igrajo z zogo, to je oživela žoga sama, napolnjena s peklensko voljo, da porazi najstarejše mesto. V najbolj nepreračunljivih okljukah je šla naprej in nazaj, na desno in levo, navzgor in navzdol, se izmikala ptujčanom, se trkljala k vijoličastim, odskakovala tam, kjer je bilo modrobelih igralcev najmanj, prodirala, se ponekod samo kotalila, drugod nasprotno kar žvižgala - ta mali okrogli satan v službi vijoličaste enajsterice.
Prvi gol je padel v tretji minuti. Ta gol sploh ni bil streljan, temveč je Popovič nesel žogo prav do mreže na prsih, ker je bil v divjem teku hitrejši od žoge. Pri drugem golu, je Tomažič-Šeruga zasukal žogo tako, da je poskakovala po gornji prečki in se potem hinavsko prevrnila in padla na drugi konec. Tretji gol je dal Mihelič iz daljave tridesetih metrov, ko nihče na strel niti pomislil ni. Četrti gol je dosegel Makriev z glavo iz kota. Peti, to je najkrasnejši in najcudovitejši gol. Ta strel je kot iz topa dal Kolsi. Žogo je skušal vratar odbiti z robinzonado. Iztegnjen kot sveca je letel skoraj vodoravno nanjo, toda strel je bil tako mocan, da je žoga premagala težo vratarjevega telesa in vztrajnost njegovega padca ter obrnila velikana v zraku za devetdeset stopinj. Ko je nesrečnik padel na zemljo, ni ležal ob vratih, ampak pravokotno nanje, noge zunaj, trup v vratih in žoga v njegovem narocju in tako seveda obenem v golu. Šesti gol so si zabili Ptujčani sami. Naslednjih štirih golov sodnik zaradi domnevnega ofsajda ni priznal. Toda do konca je bilo še osem minut in to je zadostovalo, da sta Brulc in Vračko potresla mrezo še sedmič, osmič in devetič.
»Kje imate tisti stokilski klub?« so kricali žareci vijolicasti, ko so stopali pod tribuno v slacilnico.
»Razpočili so se, fantje, razpočili vsi do zadnjega - sakra, prvaki!
.
