V poslovnem razredu letala Adrie Airways, ki je lanskega 19. decembra z redno linijo pet minut pred pol osmo zjutraj poletelo proti Londonu, ni bilo nikogar, kar sredi zadnjega delovnega tedna pred Božičnimi prazniki niti ni bilo nenavadno. Bilo je mrzlo, ne posebej prijetno jutro in Joc Pečečnik, ki je ravno dobro prebolel pljučnico, je preletel slovensko dnevno časopisje, popil kozarec vode, prijazno odklonil zajtrk, se odel v dve deki in na hitro utonil v spanec. Sedel sem na drugi strani prehoda, ki ločuje sedeže na letalu in ker nikoli nisem bil mojster spanja na letalih ali v avtomobilih, sem zatopljen v svoje misli gledal skozi okno, opazoval sem Alpe in občasno poškilil proti Jocu in kdo ve kakšne kombinacije so mu švigale po podzavesti, ko je s povsem spokojnim izrazom slonel na oknu in enakomerno dihal, vsaj videti je bilo tako, saj se mu je rahlo razvozljani vozel na kravati v skladnem ritmu premikal gor in dol. Bilo je slabih pet mesecev po najinem prvem telefonskem pogovoru, ko ga je prijatelj iz gostilne v Kortah poklical na jahto Drugi dom in bilo je kakšne štiri mesece po prvem srečanju na atletskem stadionu v ljubljanski Šiški, kjer je nekaj minut pred začetkom srečanja med njegovim Interblockom in Hit Gorico v družbi bivšega trenerja boksa in uspešnega podjetnika Vlada Ravnjaka sedel na tisti bizarni notranji terasi stadionskega bifeja in iz plastenke pil vodo, videti pa je bilo, da se njegov optimizem meša z osebno stisko, ki sem jo kasneje med nogometnimi tekmami in še posebej po porazih doma, ko obdan s številnimi prijatelji, pol prijatelji in znanci stoji v improvizirani VIP sobi, v kateri se ni še niti minuto dobro počutil, še večkrat videl. Pečečnik, na svetovnem trgu igralnih avtomatov dokazan podjetnik, celo prvi zvezdnik obeh najpomembnejših svetovnih sejmov v Londonu in Las Vegasu, je namreč lansko poletje šele zares začel čutiti kako nepredvidljiv in zato toliko privlačnejši je vrhunski šport, nogomet, z vsemi kompleksnimi in pogosto povem iracionalnimi strukturnimi in osebnostnimi prepleti pa še posebej. Toda tako kot vse mogočne poslovne može, ki so zakorakali v vrhunski šport, ga je nogomet posrkal vase, potegnil ga je v način življenja, ki ga dotlej ni zares poznal, kajti nenadoma so izvedbe njegovih zamisli postale odvisne od živega proizvoda, od nogometne enajsterice, ki pa je seveda veliko več kot le to, prva enajsterica, je namreč še trener, strokovni štab, poškodbe, rezervni igralci, agenti, scouti, svetovalci in še odnosi med vsemi temi ljudmi, vsemu temu pa na vsaki tekmi nasproti stoji še en tak živ organizem.
»Lepo te je videti Alf,« je dve uri kasneje dejal Pečenik, ko je na letališču Gatwick zagledal vzorno urejenega voznika povsem novega Mercedesa, s katerim je prišel po ugledno in njemu osebno zelo ljubo stranko, tega ni bilo težko opaziti, iz Ljubljane. »Tudi vas je lepo videti,« je dejal Alf, »notranjost avtomobila je ogreta na idealno temperaturo, voda je v avtu, vse vas čaka, hotel Lanesborough na Hyde Corner Parku kot običajno?,« je vprašal Alf. »Seveda, kot običajno,« je dejal Pečečnik in se potem pozanimal kako gre kaj Alfu. Ali v podjetju z njim lepo ravnajo? Ali je že privarčeval dovolj denarja, da odpre svoje podjetje za prevoz premožnejših poslovnežev po Londonu? Kje bo za Božične praznike? »Sicer pa Alf,« je dejal Pečečnik in pogledal Alfa, ki je kovčke ravno zlagal v prtljažnik, »čakam na tvoj predlog, čakam, da ti pomagam, podjetje lahko skupaj odpreva, to sem ti že zadnjič povedal.« »Se javim, ko bom pripravljen,« je dejal Alf in zapeljal v običajno londonsko gnečo, v vrvež metropole, ki je lansko zimo New Yorku prevzela primat finančnega središča sveta, o krizi pa seveda še nihče ni govoril na glas, nikjer je ni bilo čutiti, čeprav so zaposleni v večini bank že dobili manjše bonuse kot rekordno leto dni prej. Pečečnik je potem kakšnih petnajst minut preživel na telefonu, dajal je navodila direktorju Janezu Benčini v pisarni njegovega podjetja GSA na Dunajski cesti v Ljubljani, kajti dan kasneje je bil napovedan sestanek z direktorjem družbe Botta Management, kateri je zaupal načrt prenove Plečnikovega stadiona v Ljubljani. »Vse pod kontrolo,« je zadovoljno dejal in se zagledal v Temzo, promet ni bil nič hitrejši od njenega toka. »Zakaj si vstopil v nogomet, zakaj si si na glavo nakopal ves ta stres?,« sem ga vprašal in me je skoraj začudeno pogledal. »V poslu mi je uspelo in mi na nek način postalo dolgčas, iskal sem nov izziv in nogomet mi ga je ponudil. Ko sem se odločil, da s svojimi sredstvi vstopim v šport, sem si namerno izbral nogomet. In veš zakaj?,« me je vprašal, ko je Alf Mercedesa že zapeljal v četrt Knightsbridge in je bilo do hotela le še nekaj minut vožnje in še to zaradi gneče na cesti. »Ker je pri nas povsem na tleh, dvomim, da je sploh lahko še nižje. Ker ga noben slovenski poslovnež niti ne povoha, na svetu pa ga ni večjega spektakla od nogometa. In se mi je nogomet zdel idealen izziv, najlepše je namreč stvari graditi na novo, zakopati tam, kjer nihče noče kopati, se lotiti projektov, ki se večini zdijo utopični in premakniti stvari, za katere se je zdelo, da jih je nemogoče premakniti. Naučil sem se tega, življenje me je tega naučilo.« »Ampak zakaj nisi šel v Anglijo, zakaj nisi na primer kupil katerega izmed manjših klubov v Premiershipu, morda v prvi angleški diviziji, kjer so stvari jasne, kjer lastniki vedo koliko denarja lahko pričakujejo od prodaje vstopnic, koliko od prodaje televizijskih pravic, koliko od sponzorjev in koliko od prodaje navijaških artiklov in pijače in hrane na stadionu, v slovenski ligi pa so realni prihodki tako rekoč neobstoječi?,« me je zanimalo. »Ravno zaradi tega, ker so v Angliji vse stvari že postavljene in je vse jasno in zaradi tega ne bi imeli kaj početi, v Ljubljani pa stvari postavljamo na novo,« se je zasmejal in pozdravil enega izmed postreščkov, ki mu je ravno odprl vrata, takšen je pač običaj v hotelu Lanesborough, enem izmed arhitekturnih ostankov obdoja iz prve polovice devetnajstega stoletja, ki mu Angleži obdobju pravijo regency. »In zakaj ta hotel?,« me je zanimalo, ko sva se v držbi štirih postreščkov prebijala vsak proti svoji sobi, pozornost osebja pa se je na trenutke zdela skoraj pretirana. »Ker ima ugled in ker je na ravni, na kateri jaz sklepam posle,« je dejal Pečečnik. »Tega si nisem sam izmislil, taka so nepisana pravila v resnem poslovnem svetu. Se dobiva na zajtrku čez pol ure, bom hitro šel skozi dokument, ki si mi ga posredoval.«
Slabe tri tedne prej sem se v zajtrkovalnici hotela Ambassador v Cape Townu srečal ameriškega profesorja Chucka P. Korra, ki me je jeseni 2006 začaral s predavanji o zgodovini ameriškega športa in še posebej z zgodbo o nogometni ligi, ki so jo v zaporu na otoku Robben Island ustanovili politični zaporniki apartheida. Profesor Korr je 6. oktobra letos v Londonu tudi uradno predstavil knjigo o tem izjemnem človeškem podvigu, o katerem je bil lani posnet tudi dokumentarni film, med prijateljskim pogovorom pa me je vprašal kako sem se znašel po koncu FIFA Mastersa in kakšne načrte imam. In se mu razložil, da sem kmalu po vrnitvi v Ljubljano spoznal nenavadnega človeka, poslovneža z izjemnim posluhom za šport in redko videnim spoštovanjem do dediščine, ki mu je bil zaupana tisti hip, ko se je Pečečnik odločil prenoviti Plečnikov stadion. Chucku, enemu vodilnih svetovnih športnih zgodovinarjev, avtorju knjig 'The End of Baseball As We Knew It' in 'West Ham United: The Making of a Football Club', so prišle solze na oči, res so mu, ko sem mu povedal kako skrbno se je Pečečnik lotil restavriranja Plečnikove dediščine, kako si je na stadionu zamislil tudi nogometni knjižnico in muzej, kako je torej ljubljanski nogomet razumel v veliki sliki in kako ga zaradi tega želi umestiti v zgodovino mesta in mestnega športa, če ne kar širše. »Takih ljudi ni veliko, niti v Združenih državah Amerike ne,« je dejal Chuck, bolj mimogrede kot ne pa se mu dejal, da namerava Pečečnik nekoč kreniti tudi proti angleškemu nogometu in si zaradi poslovnih interesov v Združenih državah Amerike omisliti tudi MLS franšizo. 12. decembra sem iz St. Louisa, kjer ima profesor Korr stalno prebivališče, dobil presenetljiv telefonski klic. Tony Herbert, Korrov prijatelj, s katerim sva sploh prvič govorila, me je vprašal, če sem pripravljen na telefonsko konferenco, v okviru katere bi z Jeffom Cooperjem, alfo in omego nogometa v St. Louisu, zibelki ameriškega 'soccerja', ocenili ali ima smisel Pečečniku predlagati sestanek, na katerem bi mu bil predstavljen projekt in detaljni poslovni načrt MLS franšize, za katero se je St. Louis potegoval v konkurenci Philadelphije in Seattla. Herbertu in Cooperju sem obljubil, da bom Pečečniku dan kasneje prenesel njuno idejo in jima javil kako naprej, Cooper pa se je zavezal in zavezo nemudoma tudi izpolnil, da bo po elektronski pošti poslal poslovni načrt MLS franšize St. Louis, ki je, tako se je izkazalo kasnje, bila mnogo več kot le nogometna ideja, bila je vrhunska poslovna ponudba, vezana tudi na gradnjo stanovanjskega naselja, v čisto ameriškem slogu je torej presegala zgolj športni entuzijazem. Zaradi prebolele pljučnice je osebni zdravnik sicer Pečečniku prepovedal letalsko pot v St. Louis, je pa njegovo zanimanje bilo dovolj veliko, da je Cooper napovedal svoj prihod v London in ponudil sestanek v prostorih odvetniške pisarne Simmons & Cooper & Andrew, v kateri je solastnik in partner, na 76 Shoe Lane v londonskem Cityu.
»Ponudba je zelo dobra in poslovni načrt izdelan do zadnje podrobnosti, tudi strošek čistilk je že vračunan, vse torej, čisto vse, predvideva pa se, da je projekt ob poprečnem obisku enajst tisoč na tekmo dobičkonosen,« je dejal Pečečnik in vgriznil v masleni rogljiček. »Zanima me le, kje so našli ravno naju. Pojdiva, Alf čaka.« Alf, ki je medtem oddremal svoje v skrbno zakurjenem avtu, je gprs napravo naravnal na 76 Shoe Lane, s Pečečnikom pa sva nadaljevala ugibanja o tem, zakaj so bili Američani pripravljeni na sestanek s Slovencem prileteti v London. »Iz podatkov, ki mi jih je zaupal profesor Korr,« sem dejal, » je moč razbrati, da je Cooper ugleden odvetnik in zelo cenjen ameriški lobist in te je dal prej zagotovo preveriti. MLS namreč posluje po zelo strogih merilih, kot lastnike in solastnike franšiz sprejemajo le podjetja, katerih računovodske knjige so brezhibne, kjer se nič ne skriva.« »Jasno,« je dejal Pečečnik. »Cooper torej ve, da je moje podjetje kandidat za pridobitev igralniške licence za Las Vegas in da nas lasvegaška igralniška komisija ves čas nadzira. Če je tako, potem je resen sogovornik. Da vidimo kaj so pripravili,« se je zasmejal Pečečnik in se nenadoma spremenil, takega ga še nisem poznal, sem se pa spomnil najinega intervijuja za Polet, ko je dejal, da je zaradi okolja iz katerega izhaja in zaradi podjetnikom dolgo neprijaznega okolja v bivši Jugoslaviji pripravljen na vse in zato povsem prepričan vase tudi, ko se na Chasu Manhattnu sredi New Yorka pogaja za kredit. »Mnogim se niti sanja ne v kakšnih pogojih smo nekoč poslovali in to me danes dela močnega,« je dejal, ko sva stopila skozi vrata pisarne, kjer naju je Cooper pričakal v družbi finančnika kluba Davida Stanka. V tistih dveh urah, ko sta Cooper in Stanko predstavljala projekt, sem lahko videl kako hitro Pečečniku švigajo misli, kako natančno ve, kje bi Cooper in Stanko lahko malo blefirala, kdaj mora biti zadržan in kdaj agresiven, bila je podjetniška lekcija, a ne teoretična, praktična. »Pripravita vse predloge financiranja, se dobim čez štiri ure v lobiju hotela Lanesborough,« je dejal Pečečnik in po mobilniku poklical Alfa. »Kaj misliš?,« sem vprašal Pečečnika, ko sva se pred vetrom spet zatekla v udobje Alfove limuzine. »Pošteni so, ne blefirajo, a je prezgodaj. Vložki v prenovo Plečnikovega stadiona, v A ekipo Interblocka in v izgradnjo akademije so previsoki, da bi se istočasno spustil še v ta projekt. Zahtevanih trideset milijonov dolarjev je sredi takih investicij doma vendarle preveč denarja,« je odvrnil Pečečnik. »A, mar ni ta ponudba bolj logična kot vlaganja v slovenski nogomet, vstopil bi na najbogatejši športni trg na svetu, prišel bi v družbo nekaterih najvplivnejših ameriških poslovneževe, Philipa Anschutza, lastnika LA Galaxya, LA Kingsov, londonskega Millenium Doma, Staple Centra in poslovnega partnerja Davida in Victorie Beckham na primer in lastnika New York Red Bulla Dietricha Mateschitza?,« me je zanimalo, vsaj meni se je tako zdelo, da bi namreč investicija St. Louis bila bolj smotrna. »Logična že, a manj zanimiva. Nezadovoljen sam s seboj bi bil, če ne bi najprej v Sloveniji pomagal vzpostaviti pogojev, da se ljubljanski nogomet in sploh šport postavitva na noge, da se mladim postavi okvire, ki jim bodo omogočali zdrav razvoj, ne le športni, predvsem čisto človeški,« je hitel razalgati Pečečnik. »Poleg tega pa želim dokazati, da je tudi šport v Sloveniji lahko posel in to vsem prijazen in zato si iz srca želim, da bi obnovljeni Plečnikov stadion postal ena od ljubljanskih znamenitosti in da bi na njem zajeli in ohranili vizije tega velikega arhitekta. Amerika lahko počaka, Plečnikov stadion pa ne, se bo prej dokončno podrl in to bi zares bila katastrofa.« Pogledal sem ga od strani, Pečečnika in videl, da misli resno, nemogoče velikodušen človek se mi je zdel, poslovno brilijanten, jasno, toda ljudina. In sem vedel, da mora samo še doživeti okus zmagoslavja in bo za vedno zapisan športu, nogometu, ljubljanski in slovenski šport pa za vedno bogatejša za bogatega človeka. Finančno in moralno bogatega poslovneža Joca Pečečnika, Slovenca, ki je pripravljen v šport in športno infrastrukturo vlagati denar iz lastnega tekočega računa. Konec lanskega leta se je namreč Pečečnik zavestno, v dobro obnove Plečnikovega stadiona, izgradnje akademije in ljubljanskega prvoligaša, odpovedal sedemdeset odstotnemu deležu MLS franšize, gradnji stanovanjskih stavb na za to vnaprej rezerviranem zemljišču, vstopu v zelo ekskluzivni trg lastnikov ameriških športnih franšiz in tudi veliki bazi navijačev, kajti v St. Louisu in okolici živi kakšnih tristo tisoč ljudi iz republik bivše Jugoslavije, to pa je bil podatek, ki je navdušil MLS centralo na newyorškem Manhattnu, za vse skupaj pa bi plačal nekajkrat manj kot bo vložil v infrastrukturo doma.
V petek, 9. maja letos, sva se s Pečečnikom srečala v njegovi pisarni na Dunajski. Bil je vznemirjen kot še nikoli, bilo je štiri dni pred finalom slovenskega pokala in Pečečnik je imel svoje ideje o tem, kako se na tekmo, ki je za vedno definirala karakter nekega mladega kluba, pripraviti. »Sit sem Rakoviča,« mi je nejevoljno dejal, da kapetan, katerega izjemne tehnične sposobnosti nikoli niso bile sporne, premalo daje od sebe. »Pusti Rakoviča,« sem mu dejal, »to finale je ena redkih tekem, ki lahko igralca kot je on povsem motivira. Zabil do dvakrat in dobil to tekmo, zase in zate.« »Ko bi le,« je zavzdihnil Pečečnik in na glas razmišljal o tem, kako bi nogometaše dodatno motiviral. V sredo, 13. maja, je Pečečnik na celjski stadion prišel že nekaj ur pred velikim finalom in človek je lahko čutil koliko mu ena sama nogometna tekma pomeni. V tistih devetdesetih minutah, ko je njegov Interblock postal pokalni zmagovalec Slovenije, je šel Pečečnik skozi toliko čustvenih stanj kot še nikoli prej v življenju, vsaj v tako kratkem času ne. Obstajajo posnetki, na njih je vse zabeleženo in na teh posnetkih se Pečečnik smeji, drži se za glavom, miži od groze, grize nohte in gleda na semafor in moli, da bi sekunde tekle hitreje, kot stotinke, ne kot sekunde, slavi kot običajen navijač, kot uličar pravzaprav in v popolni nejeveri strmi na igrišče, kjer je Rakovič, Rakovič, ki ga je bil štiri dni prej tako zelo sit, ravno zabil drugi evro gol in rešil tekmo, ki se je ves čas nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, na koncu pa se je na kolenih znašel veliki Maribor. V trenutku, ko je sodnik odpiskal konec tekme, je Pečečnika zalila otroška sreča, pripravljen jo je bil deliti z vsemi, z vsem vesoljem, jasno pa je bilo, da se je za vedno zapisal nogometu. »Tako srečnega človeka že dolgo nisem videlo, poglej samo, koliko mu pomeni,« je dejal Srečko Katanec, ko je opazoval Pečečnika in njegovo srečo in skorajda ljubezen, s katero je objemal igralce, enega za drugim. »Sedaj se je dokončno zastrupil, nogomet mu je povsem zlezel pod kožo.« Dan kasneje je Pečečnik pokal, ki ga je ponosno razstavil v sprejemnici pisarn na Dunajski, poljubil vsakič, ko je šel mimo, sanjal pa je in to na glas, kaj vse bo Ljubljani lahko ponudil šele, ko bo obnovljen Plečnikov stadion. »Predstavljaj si, da igramo v Evropi in imamo najlepši mali stadion na svetu, da je na njem polno družin in da se vsi skupaj zabavamo, da se igra dober nogomet in se dobro je in pije in to v varnem ozračju. Mar ne bo to čudovito, slaviti šport in življenje na takem objektu kot je Plečnikov stadion?,« me je vprašal in sem mu verjel, zares sem mu verjel. Ne le zato, ker sva vmes postala prijatelja, pač pa zato, ker je Pečečnik celo v teh cininčnih časih neoliberalizma ostal predvsem velik človek otroške iskrivosti. To pa je v bogatem človeku izredno redka in zato toliko bolj dragocena kombinacija. Tragedija bi jo bilo zavreči.
Bolj kot ne nakladanje in moraliziranje. Meni je zanimivo tole:
Točno to, on hoče met spektakel, kot ga je videl v tujini. To, da je slovenski nogomet že prej deloval na nekem nivoju, ki se močno loči in je v mnogih segmentih nekompatibilen z evropskim, mu ni jasno. Sicer pa, najbrž mu bo kmalu spet postalo dolgčas.
In tu spet, kot da se prej 100 let (pravzaprav 99 hehe) ni dogajalo nič, njegov prihod je začetek zgodovine, vsi prejšnji dogodki pa irelevantni, kot da sedanje stanje ni posledica nekega zgodovinskega procesa ampak je dano samo po sebi. Iz tega razmišljanja so tudi njegove poteze nekako razumljive. On sam bo ustvaril slovensko ligo, kajti slovenske lige ni, ustvaril bo tudi klube, ki jih ni. "In prvi dan je Joc ustvaril Interblock..." Barve dresov, imena klubov, ime lige, on ne spreminja, on ustvarja, ustvarja slovenski MLS.
mesta v ligi naj določajo poslovneži glede na finančni aspekt projektov, tako ja.
Eni kreteni pa se celo 30 krogov matrajo po zelenicah.
