Olimpija Ljubljana

[Tok87]

Kolikor mi spomin deluje, je Bene zadel prvi proti Estoniji na gostovanju (1:1).

[Viator&Vektor]

http://shrani.si/f/J/ao/4eEbdwZ7/p7220385.jpg

raste trava zelenaaaaaaaa


SIcer OK, to ne paše več sem, pa vseeno, tu vsaj kdo bere.

[Tok87]

lol, si ti to slikal?

Sicer je Rudi speljal Dekanom super talenta in ga lansiral v Leicester, kjer je odlično prestal preizkušnjo in že podpisal pogodbo. 3 ure ima pouka, nato samo nogomet...ima plačano stanovanje, šolo in dobiva nekaj malega žepnine. Ko bo polnoleten začenja dobivati plačo... Samo je pa mali (16 let) res velik talent. Borben, noro hiter in ima odlično tehniko...

[tench]

lol, si ti to slikal?

Sicer je Rudi speljal Dekanom super talenta in ga lansiral v Leicester, kjer je odlično prestal preizkušnjo in že podpisal pogodbo. 3 ure ima pouka, nato samo nogomet...ima plačano stanovanje, šolo in dobiva nekaj malega žepnine. Ko bo polnoleten začenja dobivati plačo... Samo je pa mali (16 let) res velik talent. Borben, noro hiter in ima odlično tehniko...

Ja, tam ima šanse, da se "naredi". V Dekanih bi bolj težko računal na kaj podobnega....

[Tok87]

Hehe, da. Vendar pa so pogoji dela v Dekanih daleč najboljši na obali, najbrž tudi širše (imajo glavno igrišče, katero ima nor tepih (bonifika nima "za burek", imajo veliko igrišče z umetno travo ter 6+1 igrišče z umetno travo, vsa igrišča imajo tudi reflektorje).

[Viator&Vektor]

Glavno tudi?
No vsekakor bi privoščil Jadranu napredovanje v 2. SNL, vsaj zdaj ko je Slovan dokaj bogi. Dekančani pa zgledajo na teh pripravljalnih kar solidni, čeprav OK, Gregoričev memorial so že parkrat zmagali pa ni blo nič pol...A ta supertalent je igral na triangolu al so ga že prej opazili?

Aja, glede slike, pobrana je iz nkolimipija, kak teden nazaj. Lahko vam pa tudi jaz mimogrede kakšno slikam, če je tendenca pa frišni robi.

[Tok87]

Glavno ima reflektorje že vrsto let. Tudi veliko tekem v tretjeligaški konkurenci se je odigralo pod žarometi, tu pa tam tudi kakšna mlajša selekcija...

Huh, to pa ne vem. Je pa "mali" odigral nekaj tekem za člane (sicer še kadet).

[tench]

"Every DERBY box offers much more…"



http://www.rastoder.si/

[The_Milkman]

KOSOVA republjik












ne komisija

[tench]

Biznis je biznis. Zmago Jelinčič bi rekel:"Kdor ne dela, naj ne je"...

[Viator&Vektor]

V Olimpijo prihaja Makedonec Ibraimi, baje pa pozimi pride še kdo:
http://www.ekipa.org/index.php?p=nd&i=1721

Umrl pa je Gugolj, trener, ki je leta 93 kar solidno vodil ekipo Ljubljane (eno boljših v zgodovini), znan pa predvsem kot igralec in trener Olimpije.
Tule intervju z njim iz nkolimpija:

Mlajši ljudje vas ne poznajo. Potem pa nekajkrat svetujete trenerju Oblaku in ta vas posluša, čeprav ni preveč poznan po tem, da bi se ravnal po besedah drugih. Zakaj?
Gre seveda za nekaj mladih igralcev, ki so zdaj v konkurenci za prvo moštvo Olimpije. Branetu Oblaku sem bil trener že od malih nog, prisoten sem bil skozi ves njegov razvoj in nogometno pot. Očitno Brane to ceni in spoštuje. Vesel sem, da je upošteval moje mnenje. Sicer pa sem treniral praktično vse igralce, ki so igrali v vseh teh preteklih desetletjih v Olimpiji. Mislim celo, da ni igralca, ki bi bil kaj vreden v slovenskem nogometu - pa da ne bi šel skozi moje roke. Še danes spremljam nogomet in vesel sem rezultatov svojih učencev. Hodim na tekme druge in tretje lige ter neobremenjeno uživam ob gledanju igre in igralcev.

Kdo ste vi, gospod Gugolj?
Rojen sem v majhnem kraju blizu Nikšiča, večji del otroštva pa sem preživel v Trebinju, v Hercegovini torej. Nogomet sem začel igrati že kot otrok. Iz Trebinja sem odšel v Čelik iz Zenice in potem v ljubljanski Odred. V Ljubljani sem zamenjal tri klube! Igral sem za Odred, pa za Triglav in še za Olimpijo. Gre za isti klub, ki pa je menjal imena in barve dresov! (smeh) V klubu sem vseskozi igral in nekako v Kristusovih letih (33 - op.) začel delati kot trener (nekako leta 1964) z mladinci, ki sem jih treniral kakih 5-6 let. Vodil sem tudi mladinske selekcije Slovenije, pa tudi mladinsko šolo Olimpije. No, in v nekem kriznem momentu Olimpije, ko nam ni šlo najboljše, so mi zaupali vodenje prvega moštva. V klubu sem bil aktivno udeležen vse do poznih 90-ih let.

Od kod izhaja črno-bela barva dresov Olimpije?
V Odredu in Triglavu smo bili rdeče-beli, v Olimpiji pa črno-beli. Ta črno-bela barva izhaja iz tega, ker so takrat Olimpijo, po politični liniji, prišli voditi mestni politiki, ki so prišli iz Maribora v Ljubljano. Bili so obenem tudi branikovci in ker je imel nogometni klub Branik takrat te barve, jih je imela potem tudi Olimpija. Šele ko je predsednik kluba postal Janez Winkler, ki je rekel, da je barva Ljubljane zelena, da moramo mi biti zeleni - in smo bili zeleno-beli! (smeh)

Kakšni so bili pogoji za delo?
Kot takratnim trenerjem nam je bilo veliko lažje kot je tem današnjim. Olimpija je imela delo mladinskih ekip zelo dobro organizirano. Že mladinci so bili pol-profesionalci, ki pa se pogosto niso želeli docela profesionalizirati, saj so mnogi želeli tudi študirati. Danes so to ugledni člani družbe in jaz sem vesel zaradi tega. Imeli smo močna tekmovanja, tako v slovenskem prostoru, v katerem smo bili brez konkurence, kot tudi širše. Prvenstva smo znali osvajati tudi brez izgubljene točke! In doseči čez 150 zadetkov. Igrali smo v terminu pred člansko tekmo in ljudje so prihajali gledati prvenstveno nas. Ker so hoteli videti zadetke! (smeh) Trenirali smo kot pravi profesionalci, s polno obremenitvijo. Moštva so bila selekcionirana iz vse Slovenije. Igralci so imeli popolne pogoje, ni jim bilo treba skrbeti ne za stanovanje, ne za hrano in ne za štipendijo. Edina razlika med člani in mladinci je bila, da so imeli prvi profesionalne pogodbe, v vsem ostalem pa so si bili enaki. Mislim, glede kvalitete treninga, opreme, potovanj, namestitev in podobnega. Imeli smo celo svojega lastnega ekonoma. Vse je bilo urejeno! Kot trener nisem bil obremenjen z ničemer. Samo na delo sem moral priti in se ukvarjati z igralci.

Vse to zgolj za tekmovanja v Sloveniji?
Nikakor! Tekmovali smo tudi v državnem, jugoslovanskem prvenstvu, kot prvaki Slovenije. Prvenstvo je bilo v obliki turnirjev vsako leto. Potem smo tekmovalli tudi v državnem pokalnem tekmovanju. Ob vsem tem pa smo letno trikrat do štirikrat sodelovali tudi na močnih mednarodnih turnirjih, ki smo jih igrali v tujini. Naprimer v Italiji. Tam smo bili kar tradicionalni gosti in to v konkurenci Milana, Lazia, Rome in tako naprej. Recimo, v Lidu pri Benetkah je turnir organiziral italijanski "sladoledni kralj", Sansom, in to so bili izredno kvalitetni turnirji, na katerih smo premagovali Milan, Inter, Romo.

Kako ste se sami lotili treniranja?
Zmeraj sem bil predvsem praktik in po tem so me poznali po celi skupni državi. Igralci so bistri in hitro razumejo, sploh športniki. Za njih je predvsem pomembno, da spoštujejo trenerja, da vidijo ali on zna ali ne zna. V nogometu je premalo, če jim samo rečeš, da se je treba boriti. Treba jim je nazorno pokazati, kaj od njih zahtevaš in pričakuješ. Temu so sledile ure in ure dela s poudarkom na igralcih, za katere sem predvideval, da bo kaj nastalo iz njih. Do nezavesti smo pilili tehniko in taktiko. Same osnovne zadeve! Pri tem ni bilo pomembno, koliko jih je bilo na treningu. Če je bila zaradi takih in drugačnih obveznosti odsotna večina igralcev, in je prišel samo eden, sem delal pač samo z njim. Na igrišču in na poligonu oziroma "stenah", ki je bil takrat na mestu današnjih slačilnic. Igralec je moral do potankosti obvladati osnovne nogometne veščine. Tehnika, strel, sprejem žoge, strel z glavo in z nogo in tako naprej. Na zidu smo imeli izrisane gole in igralci so ciljali s številkami označena polja. To ti je pokalo! Fondovi bloki (bloki za severnim obzidjem štadiona - op.) so se samo tresli! (smeh) Vse dni smo ponavljali vaje in popravljali napake. Pravim, do nezavesti.

Danes za individualno delo ni več časa?
Trenerji morajo naprej poznati in obvladati nogomet. Da lahko ocenijo, kje igralec dela napake. Nič ne pomaga, če igralec udari nekontrolirano, četudi doseže zadetek, ker tega ne bo ponovil nikoli več. In točno tu je bistvo: mojstrstvo se izkaže v številu uspešnih ponovitev. Enkrat ali dvakrat je slučaj, večkratna ponovitev pa izkaže znanje. Prav zadnjič sem rekel Rudiju Zavrlu, predsedniku NZS, ki je bil prav tako mladinec pri meni: "Rudi, jaz ti garantiram, da si ti pri meni na enem samem treningu večkrat udaril žogo kot vsi ti današnji centerforji prve slovenske lige v enem celem mesecu skupaj!" (smeh) In se je strinjal s tem. Včasih sta bila dva trenerja z enim igralcem ter 20 žogami, delalo se je dokler igralec ni obvladal žoge do potankosti. Mladinci Olimpije so bili tehnično in taktično izurjeni. Nihče ne more trditi, da mu je Gugolj dal slabega igralca. (smeh)

Ste se zato ravnopravno kosali v mednarodnih tekmah?
Ja. Dobro se je delalo z mladinci. V celi državi. Dobra je bila šola Crvene zvezde, Partizana, Veleža, Hajduka, Dinama. V Sloveniji se je izredno dobro delalo v trboveljskem "bazenu", na Slovanu, na Ljubljani, na Iliriji, ... vse to so bili močni klubski centri. Na turnirjih smo igrali tudi z Barcelono, Bayernom, Milanom, Interjem, ... imeli smo stik z Evropo, še predno smo se začeli siliti vanjo. (smeh) Naprimer, na turnirju Lazia v Rimu smo se enakovredno kosali z vsemi omenjenimi. Tudi v po-turnirskem času so nas tretirali kot sebi enake. Zaradi te kvalitete je ogromno naših igralcev igralo v vseh mladinskih selekcijah nekdanje države.

Kaj pa prehod mladincev med člane?
Člansko moštvo je igralo v prvi ligi, ki je bila tedaj na nivoju najmočnejših lig - nemške, španske, italijanske, ... seveda je imela vsaka od teh lig dva do tri 3 malo boljša, bogata kluba, z ostalimi pa smo se lahko merili. Ne pretiravam. Crvena zvezda je bila vseeno prvak Evrope, Dinamo je zmagal v tekmovanju, ki je bilo predhodnik današnjega pokala UEFA, Partizan pa je igral v finalu Pokala pokalnih zmagovalcev. Raznih srednjeevropskih lovorik da ne omenjam. V 80-ih je prišlo do masovnega odhoda v tujino, čeprav je še vedno veljalo pravilo, da prej kot pred 28-im letom starosti igralci ne smejo v tujino. To pravilo je bilo uvedeno enkrat v 60-ih letih. No, s tem in takim članskim moštvom smo zgledno sodelovali. Če je bilo treba, smo jim posojali igralce. Z našimi mladinci smo mnogokrat skupno opazovali trening starejših in se učili. Kar se tega prehoda tiče, je bila izredno pomembna Liga mladih, ki je bila na nivoju klubov iz Hrvaške in Slovenije. V njej so sodelovali Dinamo, Zagreb, ...

Liga mladih!?
Ja. Pa še Rijeka, Maribor, ... takrat, v 70-ih letih. To je nekaj, kar bi tudi danes koristilo Olimpiji. Moštvo v tej ligi je bilo sestavljeno iz mladincev, ki so bili že prestari za to kategorijo, niso pa še zmogli igrati v prvem moštvu. Takorekoč je bilo to moštvo "v pripravi". B ekipa, moštvo mladih igralcev med 19-im in 20-im letom starosti, vsi naši najboljši mladi igralci. Oblak, Ameršek, Popivoda, Rožič, ... vsi so bili člani tega moštva. Moštva v pripravi! To je bilo moštvo, ki je največ delalo. Imelo je posebnega trenerja, to sem bil dolgo jaz sam, in sicer tudi potem, ko sem že treniral člansko moštvo. Ja, trener članskega moštva in moštva v pripravi je bil isti človek. In tako smo v tem moštvu trenirali in igrali, na obremenitve pa ni bilo treba paziti. Tekme Lige mladih smo igrali ob sredah in če je bil ta termin slučajno prost, smo se pač dogovorili za tekmo z nekom drugim, v nedeljo pa smo posojali igralce prvemu moštvu, bodisi za gostovanja ali za tekme za Bežigradom. Edino, če je isti igralec igral in v sredo in v nedeljo, smo malce znižali obremenitve. Ponavljam, tako moštvo bi tudi danes koristilo Olimpiji. Ker vsi mislijo, da se igralec postane "čez noč". Pa ti sploh veš, koliko je dela s tem!? smeh Več je dela kot s člani! Več je treba delati kot kdajkoli. Največ, in to prav v obodbju med prehodom od mladincev do članov!

Zakaj več?
Zmeraj sem govoril igralcem: "Če hočete priti v prvo moštvo, morate biti tehnično boljši, fizično in psihično bolj pripravljeni od drugih, starejših igralcev. Ne samo enako dobri - boljši morate biti!". Če bodo samo enako dobri, potem trener nima razloga, da bi jim dal prednost. In zato so bile tekme s člani take ... na nož. Boj! Nekoč je eno tako tekmo med moštvoma sodil takratni trener članskega moštva, Konjevod. In čeprav je zelo očitno sodil v korist prvega moštva, so le-ti komaj zmagali z 2:1. Po enajstmetrovki, za katero ti ne bom govoril, kako upravičeno je bila dosojena. (smeh)

Sodelovanje, čeprav tekmovalno, s trenerji je torej potekalo?
Vsekakor. Trenerji prvega moštva Olimpije so bili sami fini gospodje. Veliki trenerji, veliki ljudje. Zgledno smo sodelovali. Zelo so upoštevali moje mnenje - če sem jim rekel za nekoga, naj ga uvrstijo v prvo moštvo, so ga tjakaj tudi uvrstili. Minda Jovanovič, Tomo Kaloperovič, Konjevod, Luštica, ... sami dobri strokovnjaki. In kar je najpomemnejše - bili so trenerji, ne pa trgovci. To so bili pravi trenerji. Ampak sodelovanje ni potekalo samo znotraj kluba! Naši igralci so odhajali v nogometni center v Makarsko. Verjamem, da je bil to najboljši nogometni center v Evropi! Tjakaj so prihajali tuji strokovnjaki, iz Madžarske, Avstrije, Nemčije, Turčije, Grčije, ... skratka iz celega sveta. V tem centru so znanje nabirali tako igralci kot tudi trenerji. Drugi so k nam prihajali po znanje! Ta center je uspešno vodil Miljan Miljanič. Zanimiv podatek je, da se je celotna moja generacija, ki je obiskovala ta center, skoraj sočasno "preselila" iz mladinskega v člansko moštvo: Ribar v Željezničar, Miljanič v Zvezdo, Mladinič v Hajduk, ... Ta Makarska je bila obenem tudi moja "trenerska šola".

In danes?
Danes so trenerji bolj občutljivi. Ne trpijo pripomb, niti dobronamernih ne. (smeh) To je narobe. Med trenerji mora priti do izmenjave mnenj. Ti poglej mojo ekipo, jaz bom tvojo, in si bova izmenjala pripombe. Tako pride do napredka - skozi izmenjavo mnenj. Drugače se lahko zgodi, da trener ne bo videl "pri zdravih očeh" napak lastnega moštva. Zato sem tudi mnenja, da ni "osebnih" ekip. Dober trener, samozavesten, bo dovolil tudi drugemu trenerju, da se vključi v delo z ekipo. In je ne bo samo ljubosumno zadržal zase. Recept za dobrega trenerja je precej nezapleten: sebe moraš za to funkcijo pripravljati že, ko si še igralec. Opazovati moraš delo trenerjev, ki te trenirajo in primerjati s tistim, kar bi rad sam ustvaril. Dandanes mora inteligenten igralec poznati organizacijo igre vsaj tako dobro kot jo pozna trener. Trenerji se učijo od drugih trenerjev, pa tudi od igralcev. Ni res, da vrhunski igralci ne morejo postati vrhunski trenerji. Ni jim sicer treba toliko razmišljati o igri, ker jim je pač to naravno prirojeno, toda kot trenerji morajo začeti razmišljati že precej zgodaj. Jaz sem vedel že mnogo prej, da bom trener in sem veliko več razmišljal o igri. Naprimer, že tam v 60-ih letih sem trenerju, še kot igralec (!), predlagal igro s prostim igralcem - sistem, ki takrat ni bil niti omenjen v literaturi! Stalno sem si risal neke kombinacije, igralske variante, preizkušal vse to ob pomoči soigralcev kar na pomožnem terenu ... še predno sem postal trener.

Nazaj k vadbeni problematiki. Kje vse ste vadili doma?
Na omenjeni steni in v spodnjih dveh igriščih v Jami, na peščenem in travnatem. Pripomočke ... stene z luknjami, viseče žoge, silhuete ... vse to smo imeli in smo vadili. Najboljša pa je bila prav gotovo stena: po odboju se je žoga hitro vrnila k tebi in že si bil pripravljen za novo ponovitev. Ni slučajno, da je bilo toliko dobrih igralcev v vsaki generaciji. Več se je delalo s posamezniki. Kot trener sem bil obremenjen samo z delom.

Danes je drugače?
Je. V vsakem času smo bili lahko na igrišču. Na petek in svetek!!!!! Imeli smo več poligonov. Danes brez pomoči staršev ne bi šlo. Še na pot ne bi mogli. Tega včasih nismo poznali. Starši niso nikoli prišli na igrišče ali ob igrišče. Za vse je bilo poskrbljeno. Za vse kategorije.

Kdo pa so bili predsedniki, ki so tako poskrbeli za delo moštev?
Imeli smo veliko dobrih, sposobnih predsednikov. Recimo ... oh, da ne bom koga pozabil... veliko jih je bil s policije in politike. No, tako se je takrat kadrovalo. Janez Winkler (takrat predsednik občine Bežigrad), gospod Goslar (takrat predsednik občine Šiška), Janez Finžgar, Marjan Križaj (direktor Elektrotehne), gospod Rihter, Janez Zemljarič, gospod Kunc, Stjepan Šaubert (direktor Zavarovalnice Triglav), Egon Conradi, Ivan Zidar. Imeli smo veliko dobrih športnih delavcev. Pa da ne pozabim Jožeta Gerbca, nekdanjega direktorja Pošte. Včasih je bila funkcija predsednika drugačna. Imel je večja pooblastila. Obstajali so tudi močni izvršilni odbori, z uglednimi ljudmi v sestavi. Politiki, direktorji podjetij. Metalke, Astre (gospod Šavorn), Kolinske (gospod Kele), gospod Jakopič, Kemoimpex (gospod Rihter). Trenerji smo bili takrat mirni, ni se zgodilo, da bi te ob polčasu zamenjali. (smeh) Zadeve so se reševale brez silovitih sprememb, uglajeno, mirno, s premislekom.

Tudi politika nakupa tujih igralcev je bila drugačna?
Tudi. Ni bilo potrebe po nekih velikih nakupih. Sami smo imeli močna tekmovanja, v katerih so zoreli naši igralci. Ni bilo generacije v kateri vsaj dva igralca, ali pa trije, ne bi igrali za Olimpijo. Pa ne samo za Olimpijo! Junija, julija so klubi malodane v zasedi čakali, da vidijo, kdo ne bo igral za Olimpijo - da bi si pridobili igralce. Tisti, ki je imel mladince Olimpije, je bil prvak! To so bili šolani, dobri igralci. Nekdanji Mercator, danes Svoboda, je jemal po 7-8 igralcev, neko sezono so imeli celo 9 igralcev Olimpije. In so bili prvaki Slovenije. Ogromno smo dali slovenskemu nogometu. Vsako leto vsaj 15 dobrih igralcev, ki so igrali v domačem nogometnem prostoru.

Danes Olimpija poceni proda, da bi lahko drago kupila. Istega igralca.
Klub mora imeti organizacijo. Garantiram, da v Bayernu Hitzfeldu ni potreba pripeljati igralca, ker ima službe, ki se ukvarjajo s tem. In ta organizacija je osnova vsakega resnega dela. Tudi sam sem se srečal s tem. V Olimpijo sem poslal malega Kapiča na preizkus, imeli so ga tu 15 dni pa jim ni bil v redu. Potem sem Kapiča srečal na postaji, a je bil že namenjen drugam. V reprezentanco. (smeh) Tudi Handanagič najbrž ne bi igral, če ne bi bilo Oblaka. Enesa sem že lani pripeljal, a takrat so mi rekli, da potrebujejo izkušenega igralca. Vse je prepuščeno trenerju. Ko sem bil jaz trener, je bila moja glavna preokupacija delo na terenu. V vseh letih trenerstva, v vseh 40-ih letih niti sem manjkal na treningu, niti me je zanimalo karkoli drugega razen treninga. Zdaj želimo Kmetca, Cesarja ... Kmetec je bil lani tu in ni bil v redu. Spet Cesarja smo dali, ne pa pro-dali. To ne gre tako. Ne more vsak trener razkropiti moštva in igralce, v katere je bilo investirano, naslednji pa ga sestavljati na novo, z novimi igralci in novimi investicijami. Tu mora biti nekaj reda. Trener mora imeti pomoč strokovnih služb, ki skrbijo za take zadeve. Ki spremljajo kvalitetne igralce, njihov razvoj in take igralce priporočajo trenerju. Politika izbire igralcev mora biti kontinuirano delo in naloga strokovnih služb v klubu, ne pa trenerja, ki je tisti trenutek zadolžen za prvo moštvo. Ne more biti klub tako razsipen z denarjem, da najprej drago kupuje, da bi nato poceni prodajal.

Gre torej za napačne ocene?
Ko ocenjuješ igralca, ga ne gledaš zgolj skozi prizmo, ali je takoj sposoben zaigrati za prvo moštvo, ali je narobe sprejel žogo in tako naprej. Ne, gledati moraš kakšne sposobnosti ima, kaj mu manjka, kaj ga krasi in kaj moraš kot trener storiti za njegov razvoj. Po pol leta posebnega dela z njim pa ti garantiram, da imaš potem igralca, ki je primeren za konkurenco v prvem moštvu. Če le poseduje določene komponente, ki so nujne: fizične predispozicije, smisel za igro, čas in prostor. Po pol leta seveda ne bo začel v prvi ekipi, lahko pa bo začel, in to s klopi, konkurirati za prvo ekipo. Danes vsi hočejo formirane igralce. E, to pa ne gre.

Ah, kdo pa ima še čas za delo ... (smeh)
In to je narobe. (smeh) Trenersko delo je težko. Trenerski poklic je podoben rudarskemu poklicu. Klubom danes manjkajo trenerji za individualno delo, ki bi potencialnim dobrim igralcem nudili vsakodnevno pomoč in strokovno delo. Koneckoncev se vse začne in neha pri individualnih sposobnostih igralca. Razlika med "naravnim talentom" in s strokovnim treningom izoblikovanim igralcem pa je v tem, da bo izoblikovani igralec ponavljal določena naučena opravila vseskozi z istim uspehom, "naravni talent" oziroma neizoblikovani igralec pa ne.

Delo, ne pa filozofija, kaj? (smeh)
Ma, seveda. Poslušaj, vse to, kar danes trenerji govorijo po teh seminarjih ... pa 4-4-2 pa to pa ono ... vse to je preteklost, mrtva stvar. Sistemov ni. To lahko govori predavatelj, da vzame honorar in dnevnice pa da se prodajajo knjige. Danes obstaja na terenu 10 sposobnih igralcev z idejo in smislom za igro. In to je to. Ko se branim, se branim z 10 igralci in ko napadam, napadam z 10 igralci. Kakšen 4-4-2 neki! Ko se branim z 9-imi in da en moj igralec gol iz protinapada - ma kje je tu 4-4-2, a? To so pravljice. (smeh) Zgodbice za teoretike. Razlika med današnjim in nekdanjim nogometom je v tem, da so nekdaj odgovornost za uspeh prevzeli 3-4 igralci, danes pa mora to težo nositi vseh 10 igralcev. No, 11. (smeh) Nogomet danes sloni na zdravem razmišljanju. Če trener nima tega, potem mu ni pomoči. In seveda sloni na finesah. Na osebnih sposobnostih.

Jaz sem pa zmeraj mislil, da taktika odloča ... (smeh)
Taktično smo jih nadigrali, fantje so me poslušali ... in take stvari, a? (smeh) Kakšna taktika neki. Vse, kar jaz rečem svojim igralcem, je prav gotovo rekel tudi nasprotni trener svojim! (smeh) Potem pa ... če si gledal isto tekmo, se ne moreš otresti občutka, da trener nečesa ni povedal svojim igralcem. (smeh) Jasno, da ni pozabil. Čez teden tega ni delal z njimi! (smeh) Takoj se opazi, kaj je trenirano in kaj ni. Na tekmi je prepozno kričati na igralce. Kaj si pa celi teden delal z njimi!? Takrat bi kričal, ne pa zdaj. (smeh) Pravi trener mora vedeti kakšno igro si želi. In to potem oblikuje med treningi. Vsakodnevnimi treningi.

Trener naj bo le specialist svoje stroke?
Trener se mora v celoti posvetiti svojemu delu. Ne more se spoznati na sto stvari. Na marketing, upravljanje, menedžerstvo, funkcionarstvo. Oprosti, moram iti na sestanek - z ekipo mu delajo pa tretji in četrti pomočnik! Ne more biti tako. Ne more trener prvič v tednu "videti" svoje ekipe šele na dan tekme! Trener mora biti praktik. Igralca ne treniraš na sestankih! (smeh)

Zakaj kupujemo toliko igralcev iz tujine?
Trdni temelji morajo biti postavljeni že znotraj kluba. Dolžnost kluba je, da forsira lastni podmladek od začetka do konca, do vrha. Ne sme ga kar tako prepustiti drugim! Ni dobrega moštva na svetu brez generacijske homogenosti in kontinuitete - brez tega, da bi bila več kot polovica moštva skupaj že od mladih let. Če tega temelja ni, potem se blodi po neznanem. (smeh) Kupuje se tudi v Olimpiji, ker je tak trend povsod. Ni proizvodnje, bi rekli temu. In se potem veliki denarji vrtijo vedno okrog enih in istih igralcev ...

... in imajo menedžerji vedno svoj delež ...
Danes ima že vsak 14-letnik svojega menedžerja. Ne moreš se zdrenjati mimo teh menedžerjev. (smeh) Za par sto mark so že starši pripravljeni storiti marsikaj. Ampak z mladimi se dela vse, samo strokovno se ne dela. In v njihovem interesu. Tudi sistemsko so nekatere stvari urejene popolnoma nelogično. Lahko se trudiš več let z neko generacijo, jo spraviš pred vrata članskega moštva - pa pride menedžer, vplača tiste minimalne odškodnine za mlade igralce, jih odpelje in te "oropa" za več let trdega dela. Za 500 evrov po glavi! Potem se zdi, da je tisti, ki dela z mladimi, bedak. Kdor nima "lastne proizvodnje", bi moral plačevati višje odškodnine, ni tako?

In za konec: kakšna naj bo Olimpija?
Olimpija mora imeti dobro organizacijo z natančno določenimi področji za delo in odgovornost. Po moje mora biti Olimpija vodilni klub v Sloveniji in mora biti primer za delo vsem tukaj. Dogajanje mora biti predvidljivo in načrtovano za več let vnaprej. Vse drugo so zgodbice. Pa še nekaj ...

Kaj?
Strašno me moti, ko preberem, da se tu in tam hvalijo, kako so najbolje organizirani klub v Sloveniji, kako so nogometno mesto, celo nogometna prestolnica, najuspešnejši klub in podobne. To je smešno! Nogomet v Sloveniji je dober, ko se igra dobro v Ljubljani. In moti me tudi, da se politika ne vključuje več pozitivno v razvoj in obstoj nogometa.

Zanimivo je predvsem kar se tiče nogometne organizacije, nekaj takega imam jaz v mislih.

[tench]

R.I.P. Nedeljko....

Po tekmi in zmagi nad Belo krajino je bil zadovoljen tudi Izet Rastoder, tisti, ki prispeva levji delež v proračun kluba. Zanimivo, da se Rastoder, čeprav prispeva novce, ne vmešava v stroko in želi predvsem, da ljudje, ki so za to odgovorni, svoje delo opravijo korektno in predvsem v korist kluba. Rastoder ima zelo dobre poslovne povezave z Ekvadorjem in morda se bo tudi v tej smeri zgodilo kaj presenetljivega. Ali bodo v Ljubljano prišli še kakovostni igralci iz ekvadorske lige, ki visoko kotira tudi na južnoameriški sceni? Morda, če ne zelo verjetno.

Import/Export diaspora (R.Pešut)

[Matevž]

Po tekmi in zmagi nad Belo krajino je bil zadovoljen tudi Izet Rastoder, tisti, ki prispeva levji delež v proračun kluba. Zanimivo, da se Rastoder, čeprav prispeva novce, ne vmešava v stroko in želi predvsem, da ljudje, ki so za to odgovorni, svoje delo opravijo korektno in predvsem v korist kluba. Rastoder ima zelo dobre poslovne povezave z Ekvadorjem in morda se bo tudi v tej smeri zgodilo kaj presenetljivega. Ali bodo v Ljubljano prišli še kakovostni igralci iz ekvadorske lige, ki visoko kotira tudi na južnoameriški sceni? Morda, če ne zelo verjetno.

Import/Export diaspora (R.Pešut)

[Mango]

dolaze rođaci...

[tench]

dolaze rođaci...

Pa da....."bratstvo i jedinstvo - pokret nesvrstanih!

Svrha organizacije, je da osigura ”nacionalnu nezavisnost, suverenitet, teritorijlni integritet i bezbednost nesvrstanih zemalja u njihovoj borbi protiv imperijalizma, kolonijalizma, neokolonijalizma, aparthejda, rasizma, uključujući i cionizam i sve oblike strane agresije, okupacije, dominacije, mešanja ili hegemonije, kao i protiv blokovske politike”."

Eviva el Ecuador - in bananas we trust!