Zgodovina nogometa v Sloveniji

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Redakcija dne 13:30, 26. november 2022 od Viator&Vektor (pogovor | prispevki)
(prim) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)
Jump to navigation Jump to search

Nogomet je na območje Slovenije prišel na prelomu dvajsetega stoletja pod vplivom Gradca, Dunaja, Budimpešte, Prage in drugih večjih krajev Avsto-Ogrske. Prva tekma na Slovenskem je bila odigrana 29. junija 1898 v Mariboru, kjer so se na turnarskem zletu pomerili telovadci dveh graških visokih šol. Sprva se je nogomet širil zlasti med Nemci in Madžari, ki so kmalu ustanovili tudi svoje klube. Prvi nogometni klub na Slovenskem je bil Laibacher Sportverein, ustanovljen 22. decembra 1900 v Ljubljani, leto kasneje so ustanovili Cillier Sportverein v Celju, leta 1903 pa še Alsó-lendvai Football Egyesület v Lendavi. Nekoliko kasneje, leta 1909, je nastal tudi prvi klub v Mariboru, Marburger Sportverein.

Hkrati so nogometno igro v okviru igralnih popoldnevov spoznavali tudi dijaki na gimnazijah in realkah v Ljubljani, Gorici, Celju, Idriji, Novem mestu, Kranju in Ptuju, pa tudi Trstu, Celovcu in Beljaku. Tako so kmalu nastale ekipe, ki so predstavljale določeno šolo, med katerimi sta bili najbolj znani moštvi prve in druge državne gimnazije v Ljubljani. Dijaki so običajno igrali v ekipah s šestimi ali sedmimi igralci, do prve znane tekme 11 na 11 pa je prišlo 19. junija 1910, ko sta se na vojaškem vežbališču Device Marije v Polju nemška in slovenska ekipa razšli s 7:2. Ljubljanski dijaki so se tega leta povezali v Hermes, ki je prvo javno tekmo odigral 7. maja 1911 proti moštvu Studentesca Sportiva iz Trsta. Rezultat je bil 2:2, ob igrišču v Tivoliju pa se je zbralo 2500 gledalcev.

9. junija 1911 je bil ustanovljen prvi slovenski nogometni klub Ilirija, ki je nato dolga leta predstavljal središče ljubljanskega in slovenskega nogometa. Na prvi tekmi so Ilirijani visoko izgubili proti dijaškemu Hermesu, večina dijakov pa je nato sčasoma pristopila k novemu klubu. Ilirija sprva ni bila vključena v nobeno nogometno zvezo in je igrala zgolj prijateljske tekme zlasti s hrvaškimi moštvi, leta 1913 pa je v Ljubljano prišla tudi znamenita praška Slavia, ki je domače premagala kar z 10:0. Med leti 1912 in 1914 so se pojavili tudi novi klubi v Ljubljani, Kranju in Novem mestu, a so po kvaliteti precej zaostajali za Ilirijo. Slednja je v predtekmovanju za prvenstvo Kranjske 1914 visoko ugnala Slovan in Olimpijo, nadaljnje tekme pa je nato preprečila prva svetovna vojna.

Po vojni je sledil nagel vzpon slovenskega nogometa. 25. aprila 1920 je sedem slovenskih klubov v Ljubljani ustanovilo Ljubljansko nogometno podzvezo, istega leta spomladi je bilo odigrano prvo uradno prvenstvo, urejena pa so bila tudi moderna igrišča v Ljubljani, Mariboru in Celju. Do konca leta se je število včlanjenih klubov dvignilo že na 19, nogomet pa se je počasi širil tudi po manjših in dotlej športno slabše razvitih krajih. Ilirija je dominirala v prvenstvenih tekmovanjih vse do sezone 1927/28, ko je svoj prvi naslov osvojilo Primorje, s čimer se je razplamtelo veliko rivalstvo med ljubljanskima kluboma. Ilirija in Primorje sta do leta 1936, ko je nastala SK Ljubljana, večkrat igrala v jugoslovanskem prvenstvu, a večjih uspehov nista dosegla.

Poleg tekmovanja za prvenstvo LNP so slovenski klubi od leta 1925 nastopali tudi v pokalu, poleg Ilirije in Primorja pa so se za lovorike potegovali še Hermes, I. SKK Maribor, Rapid, Železničar in Athletik-Sportklub. Obstajala je tudi podzvezna reprezentanca, ki je svojo najslovitejšo tekmo odigrala 23. junija 1921 proti Franciji, ko je pred 4000 gledalci izgubila z 0:5. Med leti 1924 in 1927 je relativno neuspešno nastopala v pokalu kralja, razen tega pa je večinoma igrala prijateljske tekme proti reprezentancam drugih podzvez. Konec leta 1939 je nastala Slovenska nogometna zveza, prihodnje leto pa še Slovenska nogometna liga. Odigrana je bila zgolj ena sezona, slavila je SK Ljubljana, nadaljnja tekmovanja pa je nato preprečila druga svetovna vojna. Pred njo sta od Slovencev v Jugoslovanski reprezentanci nastopila le Stanko Tavčar in Maksimilijan Mihelčič.

Med vojno se je nogomet igral na zasedenih ozemljih zlasti pod Nemci, saj so moštva na Štajerskem in Gorenjskem nastopala v rednih prvenstvenih tekmovanjih v okviru tamkajšnjih lig. V Ljubljani se je uradno prvenstvo igralo zgolj spomladi 1943, ko so v prvi diviziji nastopile štiri ekipe, zmagala pa je SK Ljubljana. Po vojni so bili stari klubi formalno ukinjeni, namesto njih pa so nastala nova fizkulturna društva, prva že junija in julija 1945. Prva sezona republiške lige se je igrala spomladi 1946, prvi prvak pa je postala Nafta Lendava. Lendavčani so posledično igrali v prvi jugoslovanski ligi, kar je pozneje uspelo tudi najuspešnejšima slovenskima kluboma v tem obdobju, Olimpiji in Mariboru.

Med letoma 1952 in 1958 se enotna republiška liga ni igrala, najboljši slovenski klubi pa so tedaj igrali sprva v slovensko-hrvaški ligi in kasneje v conskih ligah. Po letu 1958 se je obnovila republiška liga, v kateri sta bila najuspešnejša Ljubljana in Maribor s po petimi naslovi. Slovenski prvaki so imeli priložnost nastopati v drugi jugoslovanski ligi, kjer pa jim večinoma ni šlo najbolje. Več zaporednih sezon so zmogli le Aluminij, Ljubljana, Mercator in Rudar Velenje. Slovenski klubi so igrali tudi v tekmovanju za republiški pokal, katerega zmagovalec se je uvrstil v Pokal maršala Tita. Tam je najboljši rezultat uspel Olimpiji, ki se je leta 1970 prebila vse do finala.

V času Jugoslavije se je slovenska reprezentanca zbrala zgolj občasno za kakšno neuradno mednarodno tekmo, kot denimo 1956 proti Kitajski ali 1968 proti Avstriji. Sicer pa je obstajala zgolj amaterska republiška reprezentanca z igralci iz republiške lige, ki je igrala tekme proti ekipam podobnega statusa. V osemdesetih je redno nastopala na pokalu bratstva in enotnosti, ki ga je leta 1985 v Jajcu tudi osvojila, v času osamosvajanja pa je iz nje nastala slovenska nogometna reprezentanca. Najboljši slovenski nogometaši so dotlej nastopali v jugoslovanski reprezentanci, a se jih vanjo ni prebilo prav veliko. Poleg Branka Oblaka, Srečka Katanca, Danila Popivode in Marka Elsnerja so nekaj nastopov zbrali le še Edvard Hočevar, Ivan Toplak, Džoni Novak in Darko Milanič.

Po osamosvojitvi sta se republiški tekmovanji preoblikovali v Slovensko nogometno ligo in Pokal NZS, po sprejetju Nogometne zveze Slovenije v članstvo mednarodnih organizacij FIFA in UEFA pa so leta 1992 slovenski klubi prvič nastopili tudi v Evropskih tekmovanjih. Tako na domačem kot tudi evropskem terenu je bil najuspešnejši Maribor, ki je osvojil 16 naslovov državnega prvaka, trikrat pa je igral tudi v skupinskem delu lige prvakov. Poleg njega so naslove osvajali še Olimpija, Gorica, Koper, Celje, Mura in Domžale. Slovenska nogometna reprezentanca je prvo uradno tekmo odigrala junija 1992, kasneje pa se je uvrstila na dve svetovni in eno evropsko prvenstvo.

Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.