Slovenska nogometna reprezentanca

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search

Slovenska nogometna reprezentanca kot taka uradno obstaja od leta 1991, a so že pred tem obstajale različne nogometne selekcije, ki so predstavljale tukajšnji prostor in so se vsaj neformalno tudi pogosto imenovale reprezentanca Slovenije. Prva je bila tako imenovana Reprezentanca Ljubljanske nogometne podzveze, ki je obstajala med obema svetovnima vojnama. Prvo tekmo je odigrala že 18. avgusta 1920 v Zagrebu, ko se je pomerila s tamkajšnjo reprezentanco ZNP. Za Slovence, ko izgubili z 1:0, je tedaj nastopilo kar enajst igralcev prvaka Ilirije. Podobno je bilo tudi prihodnje leto, ko se je reprezentanca pomerila z istim nasprotnikom, precej bolj odmevna pa je bila tretja tekma, ki jo je reprezentanca LNP odigrala junija 1921, ko je v Ljubljano prispela slovita Francija. Francozi so domačim nasuli pet golov, v moštvu, ki ga je sestavil kar vratar Stanko Pelan, pa so poleg Ilirijanov nastopili tudi igralci ljubljanskega Primorja in celjskega Athletika.

Do leta 1939 je reprezentanca odigrala kar nekaj tekem, a je bila velika večina le teh prijateljskega značaja, pri čemer je bil najpogostejši nasprotnik reprezentanca Zagreba. Slovenci so v vseh teh letih ob porazih zabeležili tudi en remi in eno zmago, slednjo prav na koncu, avgusta 1939, ko so slovitega nasprotnika ugnali kar s 5:0. Na uradnih tekmah je reprezentanca nastopila zgolj v tekmovanju za pokal kralja, ki je potekal med leti 1924 in 1927. V prvi izvedbi je bila slovenska selekcija blizu presenečenja v Zagrebu, kjer je tudi po zaslugi sodnika nesrečno izgubila s 3:2, v drugi je na domačem terenu klonila proti istemu nasprotniku, v tretji pa je vendarle zabeležila tudi prvo zmago, saj je z goli Doberleta in Omana s 4:3 porazila zasedbo Osijeka. V nadaljevanju je nato zasluženo izpadla proti reprezentanci Beograda, ki jo je suvereno odpravila tudi leta 1927. Z istim nasprotnikom se je pomerila še leta 1931, ko je bila v glavnem mestu organizirana proslava BLP.

Po drugi svetovni vojni je nastala tako imenovana republiška reprezentanca, ki je zastopala sprva Ljudsko, kasneje pa Socialistično republiko Slovenijo, a se je zbirala zgolj priložnostno. Prvo tekmo je ta reprezentanca odigrala že septembra 1945 v Beogradu, ko se je v okviru državnega prvenstva pomerila z ekipo JLA in visoko izgubila z 8:2. Leta 1949 je reprezentanca na domači tekmi remizirala s Črno Goro, leta 1952 se je na stadionu v Spodnji Šiški pred 6000 gledalci srečala s prvim moštvom Jugoslavije in izgubila z 0:16, Leta 1955 pa je visoko izgubila še z Bosno. Leto kasneje je na stadionu za Bežigradom pod vodstvom Miroslava Brozovića nadigrala selekcijo Kitajske s 5:2, leta 1968 pa se je srečala še s prvim moštvom Avstrije in z goli Zagorca in Pirca dosegla nadvse časten remi 2:2. Med leti 1958 in 1964 je ob tem odigrala še šest prijateljskih tekem s Koroško, tri v Celovcu in prav toliko v Ljubljani.

V kasnejših letih slovenska reprezentanca v najmočnejši postavi ni več nastopala, je pa zato nekaj tekem odigrala amaterska republiška selekcija, v kateri so nastopali igralci iz republiške lige. Poleg tega se je leta 1975 sestavila še posebna selekcija za turnir bratstva in enotnosti, v kateri so igrali najboljši igralci Olimpije in Mercatorja, čeprav ti po narodnosti večinoma niso bili Slovenci. Omenjena zasedba je presenetila Hrvaško, nato pa v polfinalu izgubila proti ekipi Kosova. Amaterska reprezentanca je v prihodnjih letih sodelovala tudi na Pokalu bratstva in enotnosti, do novih poskusov sestaviti najmočnejšo mogočo zasedbo pa je znova prišlo šele pred osamosvojitvijo. Leta 1990 se je Slovenija ob proslavi 70-letnice NZS pomerila z Bosno in Hercegovino, 19. junija 1991 pa se je v Murski Soboti srečala še s Hrvaško. Hrvati, ki to tekmo štejejo že kot svojo uradno, so z golom Komljenovića slavili z 0:1.

Po osamosvojitvi se je republiška reprezentanca preoblikovala v državno, prvo uradno tekmo pa je še v tradicionalnih modro-belo-rdečih dresih odigrala 3. junija 1992 v Talinu, kjer je Benedejčič s prvim golom postavil izid 1:1. Konec istega leta se je pomerila še c Ciprom, v naslednjem pa je prvič nastopila tudi doma, saj se je v Šiški srečala z Estonijo in ob tem zabeležila tudi prvo zmago. Konec istega leta se je na tekmi z Makedonijo v Kranju na dresih prvič pojavila zelena barva, februarja 1994 je osvojila prijateljski turnir na Malti, septembra istega leta pa so se s tekmo v Ljudskem vrtu začele tudi že prve kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Slovenija, ki jo je tedaj vodil Zdenko Verdenik, je z remijem 1:1 proti Italiji začela odlično, tudi v nadaljevanju pa nikakor ni igrala slabo, saj je med drugim dvakrat ugnala Estonijo, enkrat pa Ukrajino, kar je na koncu zadoščalo za peto mesto.

Nekoliko slabše je šlo moštvu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 1998, saj je zbralo zgolj en otočko in zasedlo zadnje mesto. Edini preblisk je ekipi uspel v Splitu, kjer s hat-trickom Glihe prišla do presenetljivega remija proti kasnejši tretji ekipi sveta. Posledično je prišlo do nove spremembe na selektorski klopi, saj je Bojana Prašnikarja, ki je zdržal zgolj pet tekem, nasledil bivši legendarni igralec Sampdorie in Stuttgarta Srečko Katanec. Pod njegovim vodstvom se je reprezentanca senzacionalno uvrstila na evropsko prvenstvo leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem, potem ko je dodatnih kvalifikacijah s čudežnim golom Ačimovića doma premagala Ukrajino z 2:1. Na prvenstvu je Slovenija začela odlično, saj je proti močni ekipi Jugoslavije vodila že s 3:0, a nato popustila in se morala zadovoljiti zgolj z remijem. Na tekmah s Španijo in Norveško je šlo nekoliko slabše, a je že sama uvrstitev na veliko tekmovanje pomenila izjemen uspeh, ki je za vselej zaznamoval slovenski nogomet.

Tako imenovana zlata generacija je ta dosežek še nadgradila dve leti kasneje, ko se je po evropskem uvrstila še na svetovno prvenstvo, tudi to pot po dodatnih kvalifikacijah, v katerih je na odločilni povratni tekmi v Romuniji s svojim edinim reprezentančnim golom zablestel hitri napadalec Rudonja. Slovenija se je znašla v skupini s Španijo, Paragvajem in Južno Afriko, a je tekmovalni vidik zasenčil dogodek na prvi tekmi proti Špancem, ko je prišlo do javnega spora med selektorjem Katancem in prvim zvezdnikom Zlatkom Zahovičem, ki ga je selektor pol ure pred koncem srečanja zamenjal. Zahovič je moral zapustiti reprezentančni tabor, Katanec pa se je poslovil po prvenstvu, na katerem je Slovenija sicer zabeležila tri poraze. Na klop je nato sedel prav tako legendarni Branko Oblak, ki je moštvo leta 2003 pripeljal do novih dodatnih kvalifikacij, kjer pa je moralo priznati premoč Hrvaški.

Konec marca 2004 je Slovenija odigrala prvo tekmo na novi Areni Petrol v Celju, kjer pa vidnejših uspehov ni zabeležila. V kvalifikacijski skupini za svetovno prvenstvo je dosegla zgolj četrto mesto, še slabše pa je začela nastope v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, kar je službe stalo selektorja Oblaka, ki ga je leta 2007 nasledil Matjaž Kek. Pod njegovim vodstvom je z novo generacijo igralcev sledil nov velik uspeh, saj se je reprezentanca prek dodatnih kvalifikacij po minimalni domači zmagi proti Rusiji uvrstila na svetovno prvenstvo leta 2010 v Južni Afriki. Tam je proti Alžiriji dosegla svojo prvo zmago na velikih tekmovanjih, nato pa je bila po remiju proti Združenim državam Amerike in porazu proti Angliji tudi do konca v igri za napredovanje, a so ZDA z golom v zadnji sekundi premagale Alžirijo in tako skočile na drugo mesto. Po neuspehu v kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo je Keka nasledil Slaviša Stojanović, ki pa je na klopi zdržal le nekaj tekem.

Konec leta 2012 je vodenje slovenske reprezentance vnovič prevzel Srečko Katanec, ki pa v svojem drugem obdobju ni bil tako uspešen kot v prvem. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014 ekipa kljub dobrim rezultatom ni več uspela nadoknaditi velikega zaostanka, ji je šlo pa zato toliko bolje v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016, ko je bila blizu celo prvemu mestu v skupini, a je na odločilni tekmi kljub vodstvu morala priznati premoč Švici. V dodatnih kvalifikacijah je nato izgubila proti Ukrajini, kasneje pa se tovrstnim rezultatom ni več približala. Leta 2017 je vodenje reprezentance prevzel Tomaž Kavčič, ki se je izkazal za najslabšega selektorja doslej, saj je ekipa pod njegovim vodstvom v novoustanovljeni ligi narodov izpadla v najnižjo ligo D, a so na UEFI po koncu tekmovanja s spremembo pravil to preprečili. Od novembra 2018 ekipo zopet vodi Matjaž Kek, ki v zadnjih dveh kvalifikacijskih ciklusih vidnejših uspehov ni zabeležil, je pa zato ekipo popeljal v ligo B.

Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.