NK Zagorje

NK Zagorje
Kratki naziv	Zagorje
Ustanovitev	1923
Kraj	Zagorje ob Savi
Trenutna liga	Regionalna ljubljanska liga
Vzdevek	Proletarci
Stadion	Mestni stadion, Zagorje
Predsednik	Miloš Roglič
Trener	Anton Škofca
Spletna stran	https://www.nkzagorje.si/

Zgodovina

Nogometni klub Zagorje je bil uradno ustanovljen leta 1923 kot SK Jupiter, neprekinjeno pa deluje od leta 1930, ko je bilo ustavljeno SK Zagorje. Po nekaterih podatkih naj bi se Jupiter vključil v Ljubljansko nogometno podzvezo, a v uradnih tekmovanjih ni nastopal, deloval pa je zgolj eno leto. Podobno kot v sosednjih Trbovljah so oblasti klub po spopadu zasavskih rudarjev z Orjuno razpustile zaradi prekoračenja delokroga. Oktobra 1930 je bil ustanovljen nov klub, ki je od naslednjega leta dalje igral v prvenstvu trboveljske skupine celjskega okrožja, kjer pa vidnejših uspehov ni dosegel. Leta 1935 se je uvrstil v finale, kjer je visoko izgubil s Hrastnikom, po letu 1937 pa v ligaških tekmah ni več nastopal.

Po vojni je junija 1945 nastalo Fizkulturno društvo Zagorje, ki je spomladi prihodnje leto nastopilo v prvenstvenem tekmovanju celjskega okrožja, kjer je zasedlo zadnje mesto. Konec leta se je klub preoblikoval v Sindikalno fizkulturno društvo Proletarec, v sezoni 1947/48 pa je osvojil prvenstvo celjskega okraja ter se uvrstil v kvalifikacije za drugo republiško ligo. V prvem krogu je moštvo ugnalo ljubljanski policijski klub Miličnik, v drugem pa še Pobrežje, s čimer se je uvrstilo v višji rang. Tudi tam je bil Proletarec uspešen, saj je zasedel tretje mesto, tako da je jeseni 1949 nastopil še v kvalifikacijah za republiško ligo. V relativno močni konkurenci so Škrabanja, Rupnik, Drnovšek, Hauptman, brata Prosnik in soigralci suvereno osvojil prvo mesto ter s tem dosegli največji uspeh v dotedanji klubski zgodovini.

V sezoni 1950 je Proletarec posledično nastopal v republiškem tekmovanju, kjer pa je pa po solidnem začetku na koncu izpadel, saj je v zadnjih devetih tekmah zbral zgolj točko. Naslednje leto je moštvo spet tekmovalo v drugi ligi, ki je bila po novem razdeljena na dve skupini, kot prvak vzhodne pa je Proletarec v kvalifikacijah razočaral in zasedel zadnje četrto mesto. Leta 1952 je bila ustanovljena mariborska podzveza, s čimer se je Zasavje preselilo na zahod pod Ljubljano, tako da je moštvo nastopilo v ligi zasavskega centra, kjer je sicer slavilo, a ga je nato v odločilni izločilni tekmi visoko porazil Krim. Z razširitvijo republiške lige je zveza nato klub jeseni vendarle uvrstila v višji rang, a se tam s sedmim mestom ni pretirano izkazal. Z ustanovitvijo celjske podzveze je sledila nova selitev na vzhod, kjer se je Proletarec v nekoliko šibkejši konkurenci hitro učvrstil na sredini razpredelnice.

Leta 1955 je prišlo do nove spremembe tekmovalnega sistema in najboljši klubi iz vzhodne republiške lige so se preselili v novo močnejšo ligo Maribor – Varaždin – Celje, s čimer je Proletarec padel nazaj na nivo podzveznih tekmovanj. Po zmagi v mariborsko-celjski ligi je moštvo naslednje leto dobilo priložnost v omenjeni ligi M–V–C, tretjem rangu jugoslovanskega nogometa, a nanjo realno ni bilo pripravljeno in se je moralo z zadnjim mestom že po eni sezoni posloviti. S tem se je bolj ali manj končalo uspešno obdobje zagorskega nogometa, saj je klub v prihodnjih letih večinoma nastopal v podzvezni ligi. Sprva v celjski, kjer je zasedal mesta pod vrhom tabele, po letu 1959 in novi selitvi na zahod pa v ljubljanski, kjer mu je šlo nekoliko slabše. Leta 1964 je bila ustanovljena nova zahodna conska liga, v katero pa se Proletarec, čeprav je vanjo vodilo prvih osem mest, ni uspel uvrstiti.

Leta 1965 je prišlo do precejšnjih organizacijskih sprememb v zagorskem nogometu, saj se je Proletarec po prvem krogu združil s sosednjo Svobodo, s čimer je formalno nastal Nogometni klub Zagorje. Ta je že v prvi sezoni po napetem boju z Litijo osvojil ljubljansko ligo ter se tako le uvrstil v consko tekmovanje, kjer so igrali še klubi iz Primorske, Gorenjske in Dolenjske. V relativno zahtevni ligi se je Zagorje uspešno kosalo z nasprotniki in že v drugi sezoni so Bantan, Forte, Ojsteršek, Petrušić, brata Borštnar in soigralci posegli v boj za sam vrh, a morali ob koncu vendarle priznati premoč favorizirani Iliriji. Leta 1969 je moštvo zasedlo tretje mesto, dve leti kasneje pa še drugo, a je bilo obakrat od napredovanja kar precej oddaljeno. Sledila je nova kriza in leta 1973 je klub z zadnjim mestom spet izpadel na podzvezni nivo.

Sredi sedemdesetih so Zagorje prizadeli še portoroški sklepi, saj so klube zamenjale regionalne selekcije, tako da so se morali najboljši igralci priključiti zasedbi Zasavja, ki je svoje tekme igrala v Trbovljah. Zagorju je tko ostala zgolj lokalna rekreacija v povsem amaterski zasavski ligi, iz katere ni bilo napredovanja na višji nivo. Iz tega obdobja gre omeniti pokalni uspeh leta 1979, ko je zagorski klub pod novim starim imenom Proletarec ugnal zasedbo trboveljskega Rudarja. Leta 1981 je zveza klub uvrstila v območno ligo vzhod, kjer je nato moštvo odigralo kar deset sezon, a kljub določenim nihanjem kakšnih vidnejših rezultatov ni zabeležilo. Tik pred osamosvojitvijo je sledila nova selitev na zahod ter takojšen izjemen uspeh, saj je ekipa Vinka Žibreta v sezoni 1990/91 osvojila naslov prvaka ter se uvrstila v slovensko ligo.

Proletarec je po osamosvojitvi nastopil v prvi sezoni slovenske nogometne lige, ki je tedaj štela kar 21 članov, Buovski, Žibret, Grešak, Žlak, Petrušić, Hadžić in soigralci pa so po napetem zaključku s 14. mestom uspeli priti do obstanka. Naslednja sezona je bila malenkost slabša in zagorski klub pod sponzorskim imenom Elektroelement se je moral, potem ko ga je v zadnjem krogu porazil Publikum, posloviti od tekmovanja. Devetdeseta leta je Zagorje preživelo v drugi ligi, kjer je najboljši rezultat zabeležilo v sezoni 1994/95, ko je na tretjem mestu za Nafto in kvalifikacijami zaostalo zgolj zaradi slabšega izkupička iz medsebojnih tekem. V naslednjih sezonah je moštvu šlo slabše, nekoliko pa se dvignilo šele leta 2000, ko je pod vodstvom Staneta Bevca prilezlo do šestega mesta.

V začetku novega tisočletja se je klub vse bolj uveljavljal v drugi ligi, leta 2004 pa mu je šla na roko še uvedba licenciranja, saj je bil zaradi pomanjkanja prvoligaških klubov kljub tretjemu mestu za velenjskim Rudarjem in Belo krajino administrativno uvrščen med elito. V vodstvu so pokrpali stadion in nekoliko okrepili ekipo, a Miškić, Čaušević, Kujović, Gobec, Sivko, Djokić in soigralci vseeno niso bili kos starim prvoligašem in so že dokaj hitro zaostali za konkurenco, na koncu pa zasedli krepko zadnje mesto. Prva liga je klubu zlasti finančno prizadejala hud udarec in v prihodnjih letih je sledil prosti pad, tako da je moštvo v sezoni 2008/09 izpadlo v tretjo ligo zahod, leto kasneje, ko je komaj sploh dokončalo sezono, pa še v četrto.

Leta 2011 je Zagorje v regionalni ljubljanski ligi zasedlo tretje mesto, nato pa nekoliko nepričakovano dobilo možnost napredovanja, saj sta dva tretjeligaša propadla, drugouvrščeni Bravo pa je ukinil člansko ekipo. Zagorjani so priložnost uspešno izkoristili, saj so se v prihodnjih letih uveljavili kot eno najboljših tretjeligaških moštev, pri čemer so še posebej odmevali derbiji s trboveljskim Rudarjem. V rezultatskem smislu je šlo moštvu najbolje v sezoni 2013/14, ko je pod vodstvom nekdanjega igralca Anžeta krajnca osvojilo tretje mesto. Nato je sledila sprememba tekmovalnega sistema in uvedba tretje lige center, iz katere je bil klub kljub drugemu mestu leta 2019 administrativno izločen, saj ni imel registriranih dovolj mladinskih selekcij. Že prihodnje leto se je klub vrnil v tretjo ligo, a nato po hudi krizi leta 2021 spet izpadel.

Stadion

Klub je sprva deloval na igrišču za tedanjim kinom oziroma kasnejšo Delozo, ki je bilo urejeno leta 1932. Po vojni so zgradili nov mestni stadion, ki je bil dokončan leta 1951, današnjo podobo pa je dobil leta 2001, ko so zgradili moderno tribuno. Ob uvrstitvi v prvo ligo so z montažnimi tribunami nekoliko povečali kapaciteto ter poskrbeli še za nekaj manjših popravkov, razen tega pa objekt od tedaj večjih posegov ni doživel.

Trenutna kapaciteta stadiona je 1.080 sedišč, rekord pa je bil postavljen na derbiju z Rudarjem leta 2013, ko se je zbralo 2.000 gledalcev.

Lovorike

/

Sezone po osamosvojitvi

Sezona	Liga	Mesto	Točke	T	Z	R	P	DG	PG	Pokal NZS
1991/92	1. SNL	14	36	40	13	10	17	47	44	1/64 finala
1992/93	1. SNL	15	28	34	10	8	16	29	40	osmina finala
1993/94	2. SNL	9	31	30	12	7	11	50	55	osmina finala
1994/95	2. SNL	3	43	30	18	7	5	54	13	šestnajstina finala
1995/96	2. SNL	10	36	29	11	3	15	30	54	šestnajstina finala
1996/97	2. SNL	8	38	29	9	11	9	37	37	/
1997/98	2. SNL	14	31	30	8	7	15	32	51	/
1998/99	2. SNL	8	43	30	12	7	11	45	43	/
1999/00	2. SNL	6	48	30	14	6	10	53	35	/
2000/01	2. SNL	8	37	29	10	7	12	36	33	/
2001/02	2. SNL	11	37	30	10	7	13	36	54	/
2002/03	2. SNL	6	39	30	10	9	11	49	47	/
2003/04	2. SNL	3	65	32	20	5	7	62	33	/
2004/05	1. SNL	12	14	32	2	8	22	18	62	/
2005/06	2. SNL	8	26	27	5	11	11	22	34	osmina finala
2006/07	2. SNL	5	37	27	9	10	8	37	30	osmina finala
2007/08	2. SNL	8	35	27	9	8	10	43	45	prvi krog
2008/09	2. SNL	10	13	26	2	7	17	17	71	/
2009/10	3. SNL	14	12	26	3	3	20	28	72	/
2010/11	RLL	3	51	26	15	6	5	60	37	/
2011/12	3. SNL	6	39	26	11	6	9	36	44	/
2012/13	3. SNL	6	35	24	10	5	9	36	28	/
2013/14	3. SNL	3	40	26	11	7	8	36	30	/
2014/15	3. SNL	4	51	26	15	6	5	77	28	/
2015/16	3. SNL	6	38	26	11	5	10	52	37	/
2016/17	3. SNL	5	43	26	12	7	7	39	23	/
2017/18	3. SNL	4	49	26	15	4	7	56	26	/
2018/19	3. SNL	2	48	27	14	6	7	47	40	/
2019/20*	RLL	3	22	12	6	4	2	28	18	/
2020/21*	3. SNL	14	3	19	0	3	16	11	72	/
2021/22	RLL	4	38	22	12	2	8	44	30	/
2022/23	RLL	6	30	21	9	3	9	45	31	šestnajstina finala
Skupaj	1. SNL	0 naslovov	78	106	25	26	55	94	146	0 pokalov