NK Olimpija Ljubljana

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina

Nogometni klub Olimpija je bil ustanovljen 9. maja 1920 kot SK Primorje, klub primorskih priseljencev v Ljubljani. Že prihodnje leto so si črno-beli uredili prvo igrišče za Bežigradom, uvrstili pa so se tudi v I. razred, kjer so nato v prihodnje krojili vrh slovenskega nogometa. Leta 1925 se je klub združil z LASK-om, klubom ljubljanske univerze, ter se preimenoval v ASK Primorje. V letih 1928 in 1929 je Primorje osvojilo podzvezni naslov, poleg tega pa je nekajkrat nastopilo tudi v jugoslovanskem prvenstvu. Leta 1936 se je nogometna sekcija osamosvojila kot SK Ljubljana, kar so v tedanjih medijih predstavili kot združitev z Ilirijo, velikim predvojnim rivalom, ki je svojo nogometno sekcijo ukinil. Tudi SK Ljubljana je redno nastopala v jugoslovanski ligi, a vidnejših uspehov ni dosegla.

Po drugi svetovni vojni, točneje 7. junija 1945, so sklenili ustanoviti Fizkulturno društvo Svoboda, ki je od stare SK Ljubljane prevzela igrišče za Bežigradom, zeleno-belo barvno kombinacijo ter večino igralcev. Svoboda je prvo tekmo odigrala 1. julija v Postojni, spomladi 1946 pa se je vključila v prvenstveno tekmovanje ter za ljubljanskim Železničarjem zasedla drugo mesto v ljubljanski ligi. V kvalifikacijah za slovensko ligo je moštvo izgubilo proti mariborskemu Železničarju, se je pa zato v omenjeno tekmovanje uvrstilo jeseni, ko so v Sloveniji uvedli enotno ligo s 14 klubi. Med zimskim premorom se je Svoboda združila z Borcem, Udarnikom in Štepanjo vasjo, tako da je nastalo novo Fizkulturno društvo Enotnost. Enotnost je s točko prednosti uspela osvojiti naslov republiškega prvaka ter se nato prek kvalifiakcij uvrstiti v drugo jugoslovansko ligo.

Enotnost, za katero so med drugim igrali še predvojni igralci Repotočnik, Pelicon, Zavrl, Kroupa in Hacler, je v prvi sezoni druge lige osvojila sedmo mesto in se tako še ravno rešila izpada, konec leta 1948 pa je se je nogometna sekcija osamosvojila in si nadela novo ime Odred. Rdeče-beli, kot je bila tedanja barva kluba, so vsako sezono izboljševali rezultate ter se tako leta 1950 s petim mestom uvrstili v kvalifikacije za prvo zvezno ligo. Tam pa je bil dotedanji prvoligaš Spartak Subotica premočan, tako da je Odred moral še nekaj časa ostati v drugi ligi. To je zveza leta 1952 preprosto ukinila, zato so morali Ljubljančani spet nastopiti v republiškem tekmovanju, ki so ga osvojili brez večjih težav. Kot prvak je šel Odred spet v kvalifikacije, kjer pa je bil tudi tokrat neuspešen, saj sta ga po precej spornem dogajanju ugnala Proleter Osijek in Velež Mostar.

V tretjem poskusu je nato Odredu leta 1953 le uspelo, saj se je kot prvak novoustanovljene slovensko-hrvaške lige prek kvalifikacij uspel uvrstiti v prvo ligo. Za moštvo pod taktirko bivšega igralca Avgusta Repotočnika so tedaj nastopali Toplak, Berginc, Hočevar, Fajon in Brezar. V prvi ligi je Odred zabeležil nekaj dobrih rezultatov, a je na koncu vseeno zanesljivo izpadel iz tekmovanja. Nato je sledilo skoraj deset let tekmovanja v drugem rangu, ko je moštvo večinoma dosegale dokaj povprečne rezultate, vmes pa je nekajkrat, zlasti leta 1959, še skoraj izpadlo iz lige. Do večjih sprememb je nato prišlo v sezoni 1960-61, saj se je Odred pozimi ločil od matičnega društva ter reorganiziral kot NK Triglav. To pa v tekmovalnem smislu ni pomagalo in moštvo je spomladi z zadnjim mestom in velikim zaostankom za tekmeci gladko izpadlo na republiški nivo.

Januarja 1962 se je Triglav pridružil Akademskemu športnemu društvu Olimpija ter se temu primerno preimenoval v ANK Olimpija ter prevzel staro akademsko črno-belo barvno kombinacijo. Pod novim imenom je klub suvereno osvojil republiški naslov, v prihodnjih letih pa se nato utrdil tudi v vrhu druge jugoslovanske lige zahod. Po dveh šestih in četrtem mestu je leta 1965 Olimpiji uspel nov veliki met, saj si si je z zmago nad banjaluškim Borcem že krog pred koncem zagotovila napredovanje v prvo jugoslovansko ligo. Med najzaslužnejšimi za ta izjemen uspeh so bili poleg trenerja Branka Elsnerja najzaslužnejši Žabjek, Corn, Frančeškin, Srbu in Zagorc, ki je dosegel kar 25 golov. Olimpija je nato med leti 1965 in 1984 odigrala kar 19 zaporednih sezon ter se tako učvrstila v samem vrhu slovenskega nogometa.

Rezultatsko zmaji v tem obdobju sicer niso ravno krojili razpleta prvi vrhu, a zato večinoma tudi niso imeli večjih težav glede obstanka. Najboljši rezultat so dosegli v sezonah 1970/71 in 1982/83, ko so bili sedmi, največ težav pa so imeli leta 1973, ko so prvoligaški status rešili šele v zadnjem krogu na tekmi proti Partizanu. Za prav poseben uspeh je sezono kasneje poskrbel Danilo Popivoda, ki je kot edini igralec kakega slovenskega kluba postal najboljši strelec jugoslovanske lige, poleg njega pa so v tem obdobju za moštvo nastopali še številni drugi asi na čelu z Oblakom, Bečejcem, Rožičem, Terčičem in bratoma Ameršek. V času prvoligaškega udejstvovanja je Olimpija nekajkrat nastopila tudi v Evropi, pri čemer se je srečala tudi z nekaj slovitimi nasprotniki, kar še zlasti velja za Ferencvaros in Benfico, s katero se je Olimpija merila leta 1970 v pokalu pokalnih zmagovalcev, potem ko je v prejšnji sezoni v finalu izgubila proti Crveni zvezdi.

Leta 1984 so zeleno-beli, ki so v teh barvah nastopali od leta 1969, izapdli iz prve lige, s čimer se je začelo obdobje slabših rezultatov. Že leto kasneje je namreč Olimpija izpadla tudi iz druge lige, tako da se je v sezoni 1985/86 znašla celo v slovenski republiški ligi, kjer pa sta jo prehitela Maribor in Triglav. Po vodstvom Nedeljka Gogolja se je nato moštvo vrnilo v drugo ligo, iz katere pa bi leta 1988 izpadlo, če ne bi bilo republiškega ključa, po katerem je morala imeti vsaka republika v tekmovanju vsaj enega predstavnika. Povsem nepričakovano je nato v naslednji sezoni Olimpija z Vrabcem, Židanom, Perico, Novakom, Patetom, Ubavičem in ostalimi osvojila naslov prvaka ter se vrnila v elitno jugoslovansko druščino. Pod taktirko Miloša Šoškića je moštvo v prvi sezoni po povratku osvojilo odlično osmo mesto, nato pa nekoliko padlo, a si vseeno brez večjih težav načeloma zagotovilo obstanek.

Tudi v sezoni 1991/92 bi morala Olimpija namreč igrati v jugoslovanski ligi, a so v klubu tik pred tekmo prvega kroga s Partizanom premislili, tako da je bil klub naknadno dodan v slovensko ligo, ki je imela v uvodni sezoni posledično kar 21 krogov. Zmaji so z jugoslovanskim kadrom sprva brez večjih težav premagovali konkurenco, tako da je Olimpija postala prvak v prvih štirih sezonah po osamosvojitvi. V tem obdobju so za ljubljanski klub med drugim igrali Simeunović, Čeh, Englaro, Zulič, Protega, Djuranović, Topić in Podgajski, moštvo pa sta vodila sprva Lučjo Pertič in kasneje Bojan Prašnikar. V drugi polovici devetdesetih se je Olimpija pod vodstvom Ivana Zidarja znašla v manjši krizi, za naslov pa se je nato moštvo z napadalnim dvojcem Cimirotič-Rakovič znova borilo šele leta 2001, ko ga je v razburljivem zaključku ugnal rival Maribor.

Aprila 2002 je Olimpijo prevzel poslovnež Jurij Schollmayer, klub pa je naredil tako imenovani by-pass ter se preregistriral kot NŠD NK Olimpija. V Ljubljani je po spremembah sprva prišlo do prave evforije, saj je ekipa na čelu s Prosinečkim in Rudonjo poskrbela za lepe igre in dobre rezultate, a so se kmalu pojavile finančne težave. Leta 2004, ko bi Olimpija, če ne bi prišlo do afere Kreft, celo osvojila naslov, so pri nogometni zvezi uvedli sistem licenciranja, ki je kmalu postal usoden za številne klube. Potem ko so bili še zadnji poskusi, da bi klub rešili, neuspešni, je že sredi sezone postalo jasno, da bo Olimpija propadla. Remih, Junkar in Škerl so tako spomladi 2005 ustanovili Nogometni klub Bežigrad, sprva zato, da bi lahko s tekmovanji nadaljevale vsaj mlajše selekcije, a so nato formirali tudi člansko moštvo.

Bežigradu so se v naslednjih letih pridružile številne legende slovenskega nogometa na čelu z Miranom Pavlinom, ki je opravljal tudi funkcijo športnega direktorja. Po zmagah v peti, četrti, tretji in drugi ligi, se je moštvo leta 2009 vrnilo v prvo ligo, a so se hkrati spet pojavile nove težave, saj je Pavlin odstopil, igralci pa so na naslednji tekmi v Kranju stavkali in niso želeli nastopiti. V prvi ligi je nato Olimpija dosegala poprečne rezultate, vse dokler je ni prevzel ameriški poslovnež Milan Mandarić, ki je po letu 2015 v klub pripeljal številne okrepitve. Moštvo s Šeligo, Zajcem, Alvesom, Kronavetrom in ostalimi je v sezoni 2015/16 poskrbelo za izjemen dosežek, saj je po 21 letih osvojilo nov naslov državnega prvaka. Dve leti kasneje so zmaji pod vodstvom Igorja Biščana uspeh ponovili, leta 2021 pa je prišlo do novih sprememb v upravi, kar se je poznalo tudi na igrišču, saj je klub med drugim moral zapustiti tudi sloviti trener Savo Milošević.

Stadion

Olimpija je večino svojega obstoja domovala na stadionu za Bežigradom, ki je bil po načrtih Jožeta Plečnika zgrajen že leta 1935, a je bil v stalne nogometne namene predan šele po drugi svetovni vojni. Klub je domače tekme na tem stadionu igral od leta 1948 dalje, pri čemer objekt bistvenih sprememb v prihodnjih desetletjih ni doživel. Leta 1978 so bili postavljeni reflektorji, po osamosvojitvi pa so bili nameščeni tudi stoli, tako da je imel stadion pred zaprtjem 8.211 sedišč. Po dveh in pol sezonah igranja na stadionu v Spodnji Šiški, se je Olimpija leta 2010 preselila na novozgrajeni Stadion Stožice, ki ga je načrtoval arhitekturni biro Sadar Vuga. Stadion se nahaja v večjem športnem centru, ki sicer še ni dokončan, leta 2020 pa sta bili v bližini urejeni tudi dve pomožni igrišči.

Trenutna kapaciteta stadiona je 16,038 sedišč, rekord pa je bil postavljen ob otvoritvi, ko se je zbralo 16,135 gledalcev. Rekord Bežigrada je padel leta 1975, ko se je na tekmi proti Veležu zbralo kar 25.000 ljudi.

Lovorike

Sezone po osamosvojitvi

Sezona Liga Mesto Točke T Z R P DG PG Pokal NZS
1991/92 1. SNL 1 66 40 30 6 4 102 18 finale
1992/93 1. SNL 1 52 34 22 8 4 94 20 zmagovalec
1993/94 1. SNL 1 51 30 23 5 2 95 20 polfinale
1994/95 1. SNL 1 44 30 20 4 6 78 30 četrtfinale
1995/96 1. SNL 2 64 36 19 7 10 79 39 zmagovalec
1996/97 1. SNL 4 45 36 11 12 13 53 51 polfinale
1997/98 1. SNL 5 51 36 13 12 11 59 55 četrtfinale
1998/99 1. SNL 6 44 33 12 8 13 54 50 finale
1999/00 1. SNL 7 46 33 14 4 15 64 58 zmagovalec
2000/01 1. SNL 2 60 33 18 6 9 73 46 finale
2001/02 1. SNL 4 51 33 15 6 12 39 42 šestnajstina finala
2002/03 1. SNL 3 54 31 18 8 5 57 32 zmagovalec
2003/04 1. SNL 2 55 32 16 7 9 59 39 osmina finala
2004/05 1. SNL 6 37 32 10 7 15 34 52 četrtfinale
2005/06 MNZ 1 49 17 16 1 0 82 9 /
2006/07 RLL 1 60 22 19 3 0 91 13 /
2007/08 3. SNL 1 63 24 20 3 1 79 13 četrtfinale
2008/09 2. SNL 1 56 26 17 5 4 69 25 osmina finala
2009/10 1. SNL 4 53 (-2) 36 16 7 13 51 33 osmina finala
2010/11 1. SNL 4 55 36 15 10 11 59 43 četrtfinale
2011/12 1. SNL 2 65 36 19 8 9 60 38 osmina finala
2012/13 1. SNL 2 70 36 21 7 8 73 35 četrtfinale
2013/14 1. SNL 7 42 36 12 6 18 38 56 polfinale
2014/15 1. SNL 4 61 36 17 10 9 55 32 četrtfinale
2015/16 1. SNL 1 74 36 22 8 6 75 25 četrtfinale
2016/17 1. SNL 2 60 36 17 9 10 49 35 finale
2017/18 1. SNL 1 80 36 23 11 2 61 17 zmagovalec
2018/19 1. SNL 2 69 36 20 9 7 73 47 zmagovalec
2019/20 1. SNL 3 67 36 20 7 9 73 44 osmina finala
2020/21 1. SNL 3 59 36 16 11 9 45 35 zmagovalec
2021/22 1. SNL 3 62 36 18 8 10 53 38 četrtfinale
Skupaj 1. SNL 6 naslovov 1539 937 473 215 249 1700 1031 7 pokalov
Vzpostavljeno iz »https://slo-nogomet.net/index.php?title=NK_Olimpija_Ljubljana&oldid=720«
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.