NK Celje

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Redakcija dne 07:12, 23. maj 2023 od Viator&Vektor (pogovor | prispevki)
(prim) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina

Nogometni klub Celje je bil ustanovljen 28. decembra 1919 kot SSK Celje. Bil je med ustanovnimi člani LNP, a spomladi ni sodeloval v prvenstvu, saj je bil tekem na lastno željo oproščen. Od sezone 1920/21 je klub nastopal v celjski skupini prvenstva LNP, jeseni 1920 pa se je prvič uvrstil v finalni del, kjer je z Ilirijo in Rapidom izgubil obe tekmi. Štiri leta kasneje je Celje prvič igralo v enotni podzvezni ligi, kjer pa je s štirimi točkami osvojilo zadnje sedmo mesto. Poleg tega se je klub kot prvak Celja za naslov boril še v letih 1924, 1926, 1929 in 1930, a je vselej gladko izpadel v polfinalu. Največji uspeh so Celjani dosegli v sezoni 1936/37, ko so zasedli drugo mesto v mariborski skupini ter se s tem uvrstili v finalni del, kjer so zaostali zgolj za mariborskim Železničarjem.

Po vojni je bilo 13. junija 1945 ustanovljeno Fizkulturno društvo Celje, ki je spomladi prihodnjega leta nastopilo v prvenstvenem tekmovanju celjskega okrožja, kjer je moralo priznati premoč trboveljskemu Rudarju in Olimpu. Jeseni je vodstvo tekmovanja vse tri omenjene klube uvrstilo v enotno slovensko republiško ligo, v kateri je igralo 14 moštev. Po polovici prvenstva je bilo Celje peto, 29. decembra pa je nato prišlo do združitve z Olimpom, tako da je klub spomladi tekmovanje nadaljeval pod novim imenom SFD Kladivar. Zaradi snega in pomanjkanja terminov je bil format tekmovanja spremenjen, okrepljeni Celjani pa so na koncu zgolj s točko zaostanka osvojili izvrstno tretje mesto.

V sezoni 1947/48 je Kladivar dosegel nov lep uspeh, saj je v republiški ligi zaostal zgolj za vojaškim moštvom ljubljanske garnizije ter se tako uvrstil v kvalifikacije za drugo jugoslovansko ligo. Tam jih je čakal kruševški Napredek, ki je v Celju dosegel remi, a je FISAJ tekmo registriral z 0:3, saj naj bi Celjani nastopili z igralci, ki niso imeli pravice nastopa. Na povratni tekmi nato ni bilo golov in Kladivar je ostal brez napredovanja. V naslednji sezoni so bili Celjani zadnji, leta 1950 pa so se vse do zadnjega borili celo za naslov, a jih je na koncu za točko ugnal kranjski Korotan. V sezoni 1952/53 je prišlo do spremembe tekmovalnega sistema in Kladivar je nastopil v vzhodni skupini republiške lige. Tam so brata Coklič, Leban, Hočevar, Vodeb, Pikl in soigralci z zgolj enim porazom suvereno osvojili naslov prvaka ter se uvrstili v slovensko-hrvaško ligo, tretji rang jugoslovanskega nogometa.

V močni ligi se Celjani niso najbolje znašli in so osvojili deveto mesto, a jih je izpada rešil republiški ključ, saj iz lige niso smeli izpasti trije slovenski klubi. Takšna odločitev se je poznala zlasti v prihodnji sezoni, ko je bil Kladivar praktično nekonkurenčen in je tekmovanje končal na zadnjem mestu. Med leti 1955 in 1958 so Celjani nato tri sezone nastopali v novi ligi Maribor – Varaždin – Celje, kjer so največji uspeh dosegli v zadnji izvedbi, ko so na drugem mestu zaostali zgolj za Trboveljčani. Tako je bil Kladivar leta 1958 med ustanovnimi člani obnovljene republiške lige, v kateri se nato hitro uveljavil kot eden najboljših slovenskih klubov. V letih 1960 in 1961 je za Mariborom dosegel dve drugi mesti, v sezoni 1963/64 pa mu je končno uspel veliki met, saj je osvojil svoj prvi naslov slovenskega prvaka ter se tako prvič uvrstil v drugo jugoslovansko ligo. Uspeh je dopolnil tudi v tekmovanju za republiški pokal, kjer je v finalu presenetljivo ugnal Olimpijo.

Hribernik, Binkovski, Vodeb, Bauman, Devčič, Perc in soigralci so tekmovanje v drugi zvezni ligi zahod začeli solidno, a se je nova konkurenca kmalu izkazala za prezahtevno in spomladi je Kladivar zdrsnil vse do zadnjega mesta. Sledilo je obdobje krize, izpad iz lige leta 1966, združitev z mestnim tekmecem ŽŠD Celje po vrnitvi leta 1967 ter niz slabših sezon, ko se je klub pod novim imenom ŽNK Celje – Kladivar med drugim boril tudi za obstanek. Leta 1971 je bil Kladivar za viško Svobodo presenetljivo drugi, za naslov pa se je nato spet boril v sezoni 1973/74, ko je vse do zadnjega kroga dihal za vrat trboveljskemu Rudarju, a so se Štancer, Hribernik, Dobrajc, Reberšak in druščina morali še enkrat zadovoljiti z drugim mestom. S tem se je kratko obdobje boljših rezultatov končalo in sledil je nov padec, pri čemer so klub prizadeli tudi portoroški sklepi, pa čeprav je bil določen za nosilca kvalitete v regiji.

Leta 1979 je Kladivar izpadel iz osemnajstčlanske republiške lige in je moral tekmovanje nadaljevati v območni ligi vzhod, četrtem rangu jugoslovanskega nogometa. Omenjeno ligo je osvojil že v prvem poskusu, a je nato prihodnjo sezono spet izpadel, vnovič pa je bil uspešen v sezoni 1982/83, ko se je med drugim dokončno preselil na Skalno klet. V osemdesetih celjski klub ni pustil vidnejšega pečata v slovenskem nogometu, saj je zopet krojil razplet v spodnji polovici razpredelnice, leta 1989 pa je s predzadnjim mestom še tretjič v desetih letih izpadel v tekmovanja. V lokalni območni konkurenci je celjska zasedba spet plesala zgolj eno sezono, saj je zveza leta 1990 razširila republiško ligo na 16 ekip, tako da se je v njej našlo mesto tudi za drugouvrščeni Kladivar. V zadnji sezoni pred osamosvojitvijo so rumeno-modri pod vodstvom Bojana Prašnikarja dosegli solidno šesto mesto.

V prvi sezoni po osamosvojitvi se je Ingrad Kladivar sredi tekmovanja v prvi ligi preimenoval v Publikum, kar je bilo ime podjetja tedanjega predsednika Darka Klariča. Na igrišču Turk, Stanković, Plevnik, Sešlar, Romih in ostali niso blesteli in so se morali zadovoljiti z devetim mestom. Že naslednjo sezono je klub doživel prvi večji uspeh v novi državi, saj se je uvrstil v finale pokala, kjer je sicer moral priznati premoč Olimpiji, a se je s tem prvič uvrstil v evropsko tekmovanje. V pokalu pokalnih zmagovalcev je Publikum sicer izpadel že po enem krogu, a je šlo ekipi zato toliko bolje v ligi, saj je sezono zaključila na četrtem mestu, takoj za vsemi tremi velikani slovenskega nogometa. V drugi polovici devetdesetih so Celjani nato redno zasedali mesta v sredini razpredelnici, nase pa je v sezoni 1996/97 opozoril zlasti Faik Kamberović, ki je postal najboljši strelec prve lige.

Leta 2001 so se Celjani na čelu z golgeterjem Pekičem uvrstili v pokal Intertoto, še bolje pa jim je šlo v sezoni 2002/03, ko so se prvič vmešali tudi v boj za prvaka. Koren, Kvas, Sešlar, Gobec, Čadikovski in ostali so se pod vodstvom Marijana Pušnika znašli v odličnem položaju, a so v zadnjih krogih pod pritiskom povsem popustili in naslov prepustili Mariboru. Ob tem se jim je še drugič zalomilo tudi v finalu pokala, ki so ga nato končno osvojili leta 2005, ko so na kolena spravili tedanjega prvaka Gorico. Sledilo je nekaj slabših sezon, ko Celje ni posegalo v boj za lovorike, v sezoni 2007/08 pa se je celo znašlo v boju za obstanek, a se na koncu s točko prednosti pred Dravo uspelo rešiti. Vmes je moštvo še enkrat igralo tudi v finalu pokala, a po enajstmetrovkah vnovič izgubilo.

V sezoni 2011/12 je Celje še četrtič prišlo do finala in še tretjič izgubilo, a se tokrat vsaj uvrstilo v novo evropsko ligo, kjer pa ga je presenetila moldavska Dacia. Enak uspeh je moštvu uspel tudi v prihodnji sezoni in tudi tokrat se je pot končala že na prvi oviri. V ligi je Celje nov lep rezultat doseglo leta 2015, ko so Mujčinović, Vidmajer, Miškić, Bajde, Ahmedi, Sunny in ostali pod vodstvom Simona Rožmana zaostali zgolj za serijskim prvakom iz Maribora. Sledil je še en neuspešen nastop v že omenjenem evropskem tekmovanju, prav tako pa je klub v tem in naslednjem letu še dvakrat več klonil na zadnji stopnici pokalnega tekmovanja. Svoj vrhunec ja nato Celje dokaj nepričakovano doseglo v sezoni 2019/20, ko so Dušan Kosič ter igralci na čelu z Rozmanom, Lotričem, Vizingerjem, Zaletelom in Božićem s prvim naslovom državnega prvaka poskrbeli za največji uspeh v stoletni zgodovini kluba.

Stadion

Klub je večino časa domoval na Glaziji, kjer so nogometno igrišče celjski Nemci uredili že pred prvo svetovno vojno, prve tekme pa so se tam igrale leta 1901. Po letu 1919 je bil objekt večkrat prenavljan, a do obsežne rekonstrukcije je nato prišlo šele po drugi svetovni vojni leta 1952. Po združitvi z mestnim rivalom ŽŠD Celje leta 1967 je klub prišel tudi do stadiona na Skalni kleti, ki ga je sprva večinoma uporabljal za treninge, tja pa se je preselil po zaprtju Glazije zaradi gradnje celjske bolnišnice leta 1983. Skalna klet je doživela manjše posodobitve v osemdesetih in nato še leta 1994, kapaciteta stadiona v zadnjih letih pa je bila 2130 sedišč.

Ker stadion na Skalni kleti ni bil najbolj primeren za prvo ligo, so se na prelomu tisočletja v Celju odločili zgraditi nov objekt. Stadion v Športnem parku pod Golovcem, po sponzorjih poimenovan tudi Arena Petrol in nazadnje Stadion Z'Dežele, je bil po izgradnji prve tribune s tekmo mladih reprezentanc otvorjen 9. septembra 2003. Po izgradnji še ostalih treh tribun je bil projekt dokončan februarja leta 2008.

Trenutna kapaciteta stadiona je 13.006 sedišč, rekord pa je bil postavljen na reprezentančni tekmi z Norveško leta 2005, ko se je zbralo 10.055 gledalcev.

Lovorike

Sezone po osamosvojitvi

Sezona Liga Mesto Točke T Z R P DG PG Pokal NZS
1991/92 1. SNL 9 41 40 14 13 13 43 51 osmina finala
1992/93 1. SNL 10 32 34 12 8 14 37 47 finale
1993/94 1. SNL 4 38 30 14 10 6 50 34 osmina finala
1994/95 1. SNL 6 38 30 16 6 8 50 27 finale
1995/96 1. SNL 5 51 36 13 12 11 62 47 polfinale
1996/97 1. SNL 4 47 36 12 11 13 55 61 četrtfinale
1997/98 1. SNL 6 49 36 14 7 15 57 57 četrtfinale
1998/99 1. SNL 7 42 33 10 12 11 30 35 osmina finala
1999/00 1. SNL 6 47 33 11 14 8 53 45 četrtfinale
2000/01 1. SNL 5 50 33 15 5 13 59 52 šestnajstina finala
2001/02 1. SNL 6 48 33 14 6 13 50 39 osmina finala
2002/03 1. SNL 2 55 31 15 10 6 57 38 finale
2003/04 1. SNL 10 39 32 11 6 15 61 52 četrtfinale
2004/05 1. SNL 3 52 32 16 4 12 47 28 zmagovalec
2005/06 1. SNL 6 49 36 15 4 17 48 59 finale
2006/07 1. SNL 7 45 36 11 12 13 54 51 polfinale
2007/08 1. SNL 8 45 36 13 6 17 42 51 četrtfinale
2008/09 1. SNL 4 53 36 15 8 13 48 39 osmina finala
2009/10 1. SNL 5 51 36 14 9 13 53 56 polfinale
2010/11 1. SNL 8 37 36 9 10 17 41 55 osmina finala
2011/12 1. SNL 8 37 36 9 10 17 44 56 finale
2012/13 1. SNL 5 49 36 12 13 11 39 39 finale
2013/14 1. SNL 8 37 36 10 7 19 30 58 četrtfinale
2014/15 1. SNL 2 70 36 20 10 6 58 31 finale
2015/16 1. SNL 5 45 36 11 12 13 32 46 finale
2016/17 1. SNL 5 55 36 15 10 11 48 39 osmina finala
2017/18 1. SNL 5 50 36 14 8 14 56 51 polfinale
2018/19 1. SNL 5 49 36 12 13 11 45 51 osmina finala
2019/20 1. SNL 1 69 36 19 12 5 74 36 četrtfinale
2020/21 1. SNL 8 43 36 12 7 17 36 41 finale
2021/22 1. SNL 8 42 36 12 6 18 46 50 polfinale
2022/23 1. SNL 2 67 36 19 10 7 53 34 četrtfinale
Skupaj 1. SNL 1 naslov 1522 1117 429 291 397 1568 1456 1 pokal
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.