NK Železničar Maribor
Zgodovina
Nogometni klub Železničar Maribor je bil ustanovljen 4. julija 1927. Istega leta se je vključil v mariborsko skupino prvenstva LNP, kjer se je hitro uveljavil kot eden najboljših klubov. Že leta 1931 je dosegel drugo mesto za velikim tekmecem I. SSK Mariborom, s čimer se uvrstil v novo enotno ligo za prihodnjo sezono. V njej je nato igral do leta 1935, največji uspeh pa mu je uspel v sezonah 1933/34 in 1934/35, ko se je z Ilirijo boril za naslov, a obakrat osvojil drugo mesto. Leta 1937 je Železničar v spremenjenem formatu najprej osvojil mariborsko skupino, nato pa s samimi zmagami slavil še v finalnem delu ter tako osvojil svoj prvi naslov prvaka. Prihodnje leto je bil drugi za moštvom iz Čakovca, leta 1940 pa je po zmagi nad mestnim rivalom osvojil še svoj drugi naslov.
Med vojno je deloval nemški klub BSG Reichsbahn Marburg, po njej pa je bilo 14. junija 1945 ustanovljeno Fizkulturno društvo Železničar. Železničar se je spomladi prihodnje leto vključil v prvenstveno tekmovanje mariborskega okrožja, kjer je osvojil tretje mesto za Mariborom in Lendavo, nato pa se prek kvalifikacij in ljubljanske Svobode uvrstil v republiško ligo. V tekmovanju petih klubov se je Železničar vse do zadnjega kroga boril za naslov, a se moral na koncu zadovoljiti z drugim mestom. S tem se je uvrstil v kvalifikacije za prvo jugoslovansko ligo, kjer pa ga je že v prvem krogu pričakovano ugnal banjaluški Borac. V naslednji seozni so tako modro-beli spet nastopili v republiški ligi, kjer pa so zaradi spremembe formata protestno predali vse spomladanske tekme.
Leta 1947 je moral Železničar igrati kvalifikacije za obstanek, v katerih je biljskemu Partizanu nasul kar enajst golov, prihodnje leto pa je bil spet v igri za napredovanje v jugoslovanske lige, a po porazu v zadnjem krogu zaostal za Kladivarjem zaradi slabšega razmerja v zadetkih. Istega leta se je klub prvič uvrstil v jugoslovanski pokal, kjer ga je izločil Naprijed Sisak, nato pa je sledil sledil je rahel padec, tako da v naslednjih sezonah ni več posegal v boj za najvišja mesta. Po spremembi tekmovalnega formata je leta 1952 pristal v oslabljeni vzhodni skupini republiške ligi, kjer se je spet meril s Kladivarjem, a tudi to pot ostal malenkost prekratek. Z drugim mestom se je sicer uvrstil v kvalifikacije za napredovanje, a ga je tam presenetljivo ugnala Izola. Uspelo mu je nato šele naslednje leto, ko je osvojil ligo, potem pa v kvalifikacijah že na prvi tekmi povsem razbil Piran.
V sezoni 1954/55 je Železničar tako igral v slovensko-hrvaški ligi, moštvo pa je na desetem mestu za točko zaostalo za Branikom ter tako padlo v novoustanovljeno ligo Maribor – Varaždin – Celje. Tam ajzenponarji pod novim imenom ŽŠD Maribor kakšnih vidnejših uspehov niso zabeležili, so pa zato leta 1957 po visoki nad Odredom osvojili svojo prvo pokalno lovoriko. Prihodnje leto je bila nato obnovljena republiška liga, v kateri se je ŽŠD Maribor hitro spet uveljavil kot eden vodilnih slovenskih klubov. Leta 1960 je bil tretji, v naslednji sezoni pa se mu je zgodila velika krivica, saj je bil ob vodstvu po jesenskem delu preprosto nadomeščen z novoustanovljenim NK Mariborom ter prestavljen v mariborsko podzvezno ligo. Tik pred temi dogodki je klub po zmagi nad Ljubljano osvojil še drugi republiški pokal, nato pa v jugoslovanskem pričakovano izgubil proti Crveni zvezdi.
Kljub štartu z avtomatskimi devetimi porazi za jesenski del, je moštvo Železničarja spomladi prilezlo do šestega mesta, že v prihodnji sezoni pa je gladko osvojilo podzvezni naslov ter se prek nafte vrnilo v republiško ligo. Leta 1963 je klub izgubil svoj stari stadion ob Tržaški cesti, tako da je potem nekaj sezon igral na Poljanah, kar pa se na rezultatih bistveno ni poznalo. Že leta 1965 se je moštvo vmešalo v boj za naslov, na koncu pa osvojilo tretje mesto, uspeh, ki ga je nato ponovilo še dve leti kasneje. Istega leta se je moštvo preselilo na današnji stadion v Športnem partu Tabor, kjer je že v svoji drugi sezoni leta 1969 pod vodstvom Teobalda Vidica z naslovom slovenskega republiškega prvaka doseglo največji uspeh v zgodovini kluba. Horjak, Matjašič, Tolič, Karmel, Purgaj in soigralci so v drugi jugoslovanski ligi v prvi sezoni osvojili odlično sedmo mesto, nato pa popustili in leta 1972 je klub z zadnjim mestom izpadel nazaj na republiški nivo.
V sezoni 1972/73 je klub z lepo prednostjo pred Ljubljano osvojil še svoj drugi naslov, a to pot ni nastopil v drugi ligi, saj se je ta krčila, v dodatnih kvalifikacijah pa je bil boljši viški Mercator. Leta 1975 je moštvo kljub kazni zaradi afere s prehrambnimi boni obstalo v ligi, naslednje leto pa so klub udarili še portoroški sklepi, ki so uvedli regijske selekcije. V združeni selekciji za sezono 1977/78 so nastopili mladi igralci Železničarja, Pohorja, Branika in Kovinarja, ki pa se v novem niso najbolje znašli in so končali na skromnem devetem mestu. Naslednjo sezono je klub spomladi nastopal v ligi za obstanek, kjer bi po rezultatu celo izpadel, a se je zaradi izpolnjevanja kriterijev rešil administrativno. Leta 1981 se je Železničarju kljub četrtemu mestu ponudila priložnost napredovanja v drugo jugoslovansko ligo, a so v vodstvu zaradi slabega finančnega stanja to možnost zavrnili.
V začetku osemdesetih je moštvo s povprečnimi rezultati vse bolj izgubljalo stik s slovenskim nogometnim vrhom. Leta 1986 je Železničar pristal na skromnem enajstem mestu, še slabše pa mu je šlo nato prihodnje leto, ko je po slabem spomladanskem delu celo izpadel iz lige. V sezoni 1987/88 je tako Železničar prvič v zgodovini nastopil v območni ligi vzhod, kjer je veljal za enega od favoritov, a se je moral zadovoljiti s sedmim mestom. Tudi v zadnjih treh sezonah pred osamosvojitvijo moštvu ni šlo bistveno bolje, najbližje napredovanju pa je bilo leta 1990, ko je na četrtem mestu za Dravinjo in kvalifikacijami zaostalo zgolj za točko. Istega leta je vodenje moštva prevzel nekdanji igralec Jože Karmel, pod katerim je Železničar osvojil solidno tretje mesto v sezoni 1990/91.
Po osamosvojitvi se je območna liga preoblikovala v 2. SNL, Železničar pa je takoj dosegel velik uspeh, saj so Robnik, Hecl, Korda, Breznik, dvojčka Vršič in soigralci osvojili prvo mesto ter se tako uvrstili v prvo ligo. V sezoni 1992/93 pa nekoliko okrepljeno moštvo vseeno ni bilo kos prvoligaškim nasprotnikom in se je moralo s predzadnjim mestom posloviti od tekmovanja. Po izpadu je klub doživel manjšo krizo, a se nato stabiliziral v drugi ligi. V drugi polovici devetdesetih je večkrat posegel v boj za najvišja mesta, a do povratka med elito ni zmogel. Leta 1996 se ni prijavil za napredovanje, leta 1998 pa je igral kvalifikacije, a gladko izgubil proti Beltincem. Zadnja res uspešna sezona je moštvu uspela leta 1999, ko so Dukarič, Bloudek, Dvoršak, Žnuderl, Kotnik, Pekič in soigralci pod vodstvom Vojislava Simeunovića brez napredovanja ostali zgolj zaradi slabše razlike v zadetkih.
V novem tisočletju je sledil nezadržen padec tradicionalnega mariborskega kluba. Leta 2003 je moštvo s krepko zadnjim mestom izpadlo v tretjo ligo, kjer je nato igralo štiri sezone. V prvi je kot eden izmed glavnih favoritov zasedlo zgolj peto mesto, nato pa povsem popustilo in se v prihodnjih treh borilo za obstanek. Tudi leta 2007 ekipa na terenu ni izpadla, a vodstvo na čelu s Francem Matjašičem sploh ni oddalo licenčne dokumentacije in klub se je moral preseliti v štajersko ligo. Tudi v četrtoligaški konkurenci Železničarju ni šlo nič po načrtih in že prihodnje leto se je moral preseliti še nivo nižje, v 1. ligo MNZ Maribor. Leta 2012 bi se klub lahko vrnil vsaj v štajersko ligo, a so slednjo skrčili, tako da je ostal v peti. Leta 2014 je nato izpadel v šesto ligo, v sezoni 2016/17 pa je izstopil iz tekmovanja.
Stadion
Klub je sprva igral na igrišču ob vojašnici kralja Petra nasproti železničarske kolonije, ki je bilo otvorjeno s tekmo proti Primorju 8. julija 1928. Leta 1935 pa je bil nato zgrajen moderen stadion ob Tržaški cesti, ki so ga svečano otvorili 7. in 8. septembra s turnirjem, na katerem so sodelovali Ilirija, Primorje in HAŠK. Stadion je imel tribuno za 1500 gledalcev, na pokalni tekmi s Crveno zvezdo pa se je leta 1960 zbralo kar 7000 gledalcev. Leta 1963 je klub zaradi gradnje mostu čez Dravo ostal brez svojega stadiona in se je moral preseliti na Poljane na nekdanji stadion Rapida.
Stadion v Športnem parku Tabor je bil zgrajen leta 1967, otvoritev pa je potekala za vikend 5. in 6. avgusta, ko je klub proslavil 40-letnico. Organiziran je bil prijateljski turnir, na katerem so poleg domačih nastopili še Ljubljana, Lokomotiva in Maribor, ki je tudi zmagal. Stadion je imel nekoč betonsko vzhodno in montažno zahodno tribuno, a so slednjo leta 2010 porušili.
Trenutna kapaciteta stadiona je 275 sedišč, rekord pa je bil postavljen na tekmi z Mariborom leta 1975, ko se je zbralo 5.000 gledalcev.
Lovorike
- Slovenski republiški pokal (2)
- 1957, 1960
Sezone po osamosvojitvi
| Sezona | Liga | Mesto | Točke | T | Z | R | P | DG | PG | Pokal NZS |
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1991/92 | 2. SNL | 17 | 20 | 34 | 6 | 8 | 20 | 30 | 62 | 1/32 finala |
| 1992/93 | 1. SNL | 10 | 32 | 34 | 12 | 8 | 14 | 37 | 47 | šestnajstina finala |
| 1993/94 | 2. SNL | 13 | 24 (−1) | 30 | 10 | 5 | 15 | 36 | 50 | šestnajstina finala |
| 1994/95 | 2. SNL | 10 | 31 | 30 | 13 | 5 | 12 | 43 | 47 | / |
| 1995/96 | 2. SNL | 5 | 44 | 29 | 13 | 5 | 11 | 51 | 47 | šestnajstina finala |
| 1996/97 | 2. SNL | 9 | 37 | 29 | 10 | 7 | 12 | 37 | 33 | osmina finala |
| 1997/98 | 2. SNL | 4 | 51 | 30 | 14 | 9 | 7 | 52 | 39 | osmina finala |
| 1998/99 | 2. SNL | 3 | 54 | 30 | 15 | 9 | 6 | 58 | 30 | / |
| 1999/00 | 2. SNL | 5 | 53 | 30 | 16 | 5 | 9 | 47 | 32 | osmina finala |
| 2000/01 | 2. SNL | 10 | 37 | 29 | 10 | 7 | 12 | 40 | 49 | šestnajstina finala |
| 2001/02 | 2. SNL | 10 | 39 | 30 | 11 | 6 | 13 | 37 | 44 | četrtfinale |
| 2002/03 | 2. SNL | 16 | 18 | 30 | 4 | 6 | 20 | 23 | 69 | osmina finala |
| 2003/04 | 3. SNL | 5 | 43 | 26 | 13 | 4 | 9 | 60 | 41 | šestnajstina finala |
| 2004/05 | 3. SNL | 11 | 30 | 26 | 8 | 6 | 12 | 35 | 45 | drugi krog |
| 2005/06 | 3. SNL | 11 | 25 | 26 | 6 | 7 | 13 | 31 | 51 | / |
| 2006/07 | 3. SNL | 12 | 29 | 26 | 9 | 2 | 15 | 32 | 50 | / |
| 2007/08 | ŠNL | 13 | 21 | 26 | 7 | 0 | 19 | 38 | 87 | / |
| 2008/09 | 1. MNZ | 3 | 45 | 26 | 13 | 6 | 7 | 60 | 38 | / |
| 2009/10 | 1. MNZ | 2 | 55 | 26 | 17 | 4 | 5 | 90 | 26 | šestnajstina finala |
| 2010/11 | 1. MNZ | 11 | 30 | 26 | 9 | 3 | 14 | 44 | 61 | / |
| 2011/12 | 1. MNZ | 4 | 41 (−2) | 26 | 14 | 1 | 11 | 64 | 50 | / |
| 2012/13 | 1. MNZ | 7 | 40 | 26 | 12 | 4 | 10 | 61 | 63 | / |
| 2013/14 | 1. MNZ | 14 | 10 | 26 | 2 | 4 | 20 | 23 | 102 | / |
| 2014/15 | 2. MNZ | 2 | 49 | 24 | 15 | 4 | 5 | 70 | 31 | / |
| 2015/16 | 3. MNZ | 2 | 39 | 16 | 13 | 0 | 3 | 67 | 15 | / |
| 2016/17 | 2. MNZ | 8 | 20 | 11 | 6 | 2 | 3 | 24 | 15 | / |
| Skupaj | 1. SNL | 0 naslovov | 20 | 34 | 6 | 8 | 20 | 30 | 62 | 0 pokalov |
