ND Gorica

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina

Nogometno društvo Gorica je bilo ustanovljeno oktobra 1947 kot Fizkulturno društvo Gorica. Klub je nastal z združitvijo Partizana iz Bilj, Adrije iz Mirna in Šempetra, pri čemer je imel središče v Šempetru, v prvenstvu pa je prevzel mesto Adrije, ki je medtem že odigrala prve tri kroge v drugi republiški ligi. Gorica je do konca sezone nekoliko popravila rezultat in končala na četrtem mestu. V sezoni 1948/49 je klub z minimalno prednostjo pred ljubljanskim Jadranom osvojil drugo ligo ter se prvič v zgodovini uvrstil v republiško ligo. Do pomembnega premika je prišlo tudi po koncu tekmovanja, saj se je klub poleti 1949 preimenoval v SŠD Železničar Nova Gorica.

Leta 1950 je Železničarju z desetim mestom uspelo priti do obstanka, prihodnje leto pa je moštvo z Dolencem, Arčonom, Orlom, Mozetičem, Korparjem in Kogojem ob nekoliko močnejši konkurenci, saj je republiška liga postala tretji rang, izpadlo iz tekmovanja. Istega leta se je klub uvrstil v finale pokala, spomladi 1952 pa je moštvo najprej nastopalo v ligi goriškega centra v okviru ljubljanske podzveze, nato pa po prvem mestu še v finalnem delu za prvaka podzveze, kjer je ugnalo vse nasprotnike in se ponovno uvrstilo v republiško ligo. Ta je bila v sezoni 1952/53 razdeljena na vzhod in zahod, Železničar pa je v zahodni skupini osvojil tretje mesto. V naslednji sezoni je bil drugi, veliki met pa mu je nato uspel leta 1955, ko je osvojil naslov prvaka, nato pa še v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo presenetljivo premagal Rudar Trbovlje.

Malo pred koncem sezone se je nogometni klub ločil od matičnega društva in še preimenoval v ŽNK Nova Gorica, kar je tudi ime, pod katerim je nastopil v drugem jugoslovanskem rangu. Pignatari, Silič, Krajnik, Bevčič, Kuzmin, Markič in soigralci so z zadnjim mestom gladko izpadli in se preselili v novo ljubljansko-primorsko ligo, kjer so brez vidnejših uspehov igrali dve sezoni. Leta 1958, ko je moštvo v finalu pokala izgubilo z Odredom, je bila liga ukinjena, Nova Gorica pa je s tekmovanji nadaljevala v primorskem podzveznem tekmovanju, ki ga je že v prvi sezoni osvojila ter se nato prek kvalifikacij uvrstila v republiško ligo za sezono 1959/60. V republiškem rangu se je moštvo v prvih dveh sezonah krčevito borilo za obstanek, po letu 1961 pa se je klub pod novim imenom NK Gorica postopoma utrdil v sredini razpredelnice.

Januarja 1963 se je klub združil z Branikom iz Solkana ter se preselil na stadion v Novi Gorici, čemur so sledili tudi boljši rezultati, saj je leta 1967 moštvo s šestim mestom doseglo eno svojih dotlej najboljših uvrstitev, dve leti kasneje pa so Faganel, Mavrič, Klajšček, Gulin, Pinni, Marušič in soigralci presenetili celo z drugim mestom. Sledil je hud padec in že v naslednji sezoni je klub po obupnem spomladanskem delu izpadel iz tekmovanja ter se preselil v zahodno consko ligo, kjer so igrali klubi iz Primorske, Gorenjske in osrednje Slovenije. Tam je moštvo v prvi sezoni osvojilo tretje mesto, konec maja pa je klub na skupščini dobil novega pokrovitelja in se preimenoval v NK Vozila.

Pod novim imenom Vozila je klub leta 1974 z veliko prednostjo pred Litijo osvojil naslov v conski ligi in se vrnil v republiško tekmovanje, a so nato dve leti kasneje sledili zloglasni portoroški sklepi, ki so povsem preobrazili nogomet na Goriškem. Tako je z združitvijo igralcev Vozil, Primorja, Renč in Bilj nastala nova regijska selekcija Severna Primorska, ki je v sezoni 1977/78 svoje tekme izmenoma igrala v Ajdovščini in Novi Gorici, sčasoma pa se je ustalila v slednji in tudi vrnila ime Vozila. Leta 1979 je selekcija s Perčičem, Birso, Bratkovičem, Kavčičem, Kremavcem in Markičem nastopila v finalni skupini za prvaka, kjer je osvojila peto mesto, po tem letu pa je klub izgubil stik z najboljšimi slovenskimi moštvi ter leta 1981 ponovno izpadel iz tekmovanja.

V sezoni 1981/82 je moštvo v območni ligi moralo priznati premoč sežanskemu Taboru, že leto kasneje pa se je s točko prednosti pred Ljubljano dokopalo do naslova prvaka ter se vrnilo v republiško ligo. Tam se je moštvo hitro prebilo proti vrhu in že leta 1985 pod vodstvom bosanskega strokovnjaka Nedeljka Vukoja osvojilo četrto mesto. Sledil je rahel padec v naslednjih dveh letih, nato pa zanimiva sezona 1987/88, v kateri so Vozila zgolj zaradi slabše razlike v zadetkih zaostala za šestim Slovanom, ki se je še kot zadnji uvrstil v novo medrepubliško ligo zahod. Vozila so kljub oslabljeni konkurenci leta 1990 skoraj izpadla iz tekmovanja, potem ko so še leto pred tem pod taktirko Pavla Pinnija osvojila zelo dobro tretje mesto.

Po osamosvojitvi je klub pod novim sponzorskim imenom SAOP nastopil v slovenski nogometni ligi ter se že v prvi sezoni nadvse izkazal s četrtim mestom. Sledilo je nekoliko slabše obdobje, nato pa nov vzpon pod vodstvom Miloša Šoškića, ki je moštvo leta 1995 popeljal vse tretjega mesta za Olimpijo in Mariborom. A še večje presenečenje je Mavriču, Srebrniču, Breznikarju, Demiroviću, Valentinčiču in soigralcem uspelo naslednje leto, saj so v nasprotju z vsemi napovedmi suvereno osvojili prvi naslov slovenskega prvaka, ki pa je tedaj prinašal zgolj nastop v pokalu UEFA, kjer je moštvo zanesljivo izločil skopski Vardar. V prihodnjih dveh sezonah je bila Gorica tretja, za naslov pa se spet potegovala leta 1999, ko je na koncu morala priznati premoč Mariboru.

V začetku novega tisočletja je klub izgubil s tik s slovenskim ligaškim vrhom, je pa zato prišel kar do dveh lovorik v pokalu NZS, saj je leta 2001 po preobratu ugnal zvezdniško Olimpijo, nato pa leto kasneje še drugoligaša Aluminij. Moštvo je v tem času redno tekmovalo tudi v evropskih tekmovanjih, kjer kakšnih vidnejših uspehov ni doseglo, je pa zato leta 2000 dobilo priložnost igrati s slovito Romo. V vrh slovenskega nogometa se je klub po by-passu vrnil v sezoni 2003/04, ko so Pirih, Ranić, Težački, Kokot, Kršić, Živec in soigralci osvojili še drugi naslov prvaka, nato pa v kvalifikacijah za ligo prvakov prilezli vse do tretjega kroga, kjer jih je suvereno ugnal Monaco. V letih 2005 in 2006 je moštvo Pavla Pinnija osvojilo še dva naslova, nato pa je klub popustil ter moral primat v slovenskem nogometu prepustiti visokoletečim Domžalam.

Po letu 2010 je Gorica izgubila stik z najboljšimi slovenskimi klubi, še vedno pa ji je uspelo nekaj prebliskov, zlasti leta 2014, ko je v finalu pokala ugnala Maribor, ter leta 2017, ko je v napetem finišu prvenstva prehitela Olimpijo ter se zavihtela na drugo mesto. Po tem uspehu je sledil hud padec in leta 2019 je moštvo z devetim mestom prvič v zgodovini izpadlo iz prve lige, potem ko ga je v kvalifikacijah za elito presenetljivo izločil sežanski Tabor. V naslednji sezoni zveza tekmovanja v drugi ligi ni dokončala, Gorica pa je kot drugouvrščeni po jesenskem delu dobila priložnost v kvalifikacijah za napredovanje, kjer je s petimi goli na povratni tekmi povsem razbila kranjski Triglav. Leta 2021 je moštvo spet izpadlo iz prve lige, a se je nato ponovno vrnilo že prihodnje leto.

Stadion

Klub je sprva deloval na igrišču v Šampetru, ki se je nahajalo za bolnišnico na lokaciji današnjega Športnega parka Šempeter. Leta 1963 se je klub preselil na stadion v Novi Gorici, ki je bil sicer s festivalom telesne kulture otvorjen že 27. maja 1962. Glavna tribuna je bila zgrajena leta 1977 za državno prvenstvo v atletiki, nato pa prenovljena in dograjena leta 1993. Leta 2003 je stadion dobil reflektorje, štiri leta kasneje pa še streho. Mala vzhodna tribuna je bila zgrajena leta 2016.

Trenutna kapaciteta stadiona je 2.409 sedišč, rekord pa je bil postavljen na tekmi z Olimpijo leta 1996, ko se je zbralo 4.500 gledalcev.

Lovorike

Sezone po osamosvojitvi

Sezona Liga Mesto Točke T Z R P DG PG Pokal NZS
1991/92 1. SNL 4 46 40 15 16 9 63 40 osmina finala
1992/93 1. SNL 12 31 34 11 9 14 39 46 šestnajstina finala
1993/94 1. SNL 5 35 30 12 11 7 40 38 šestnajstina finala
1994/95 1. SNL 3 41 30 18 5 7 66 30 četrtfinale
1995/96 1. SNL 1 67 36 18 13 5 49 22 četrtfinale
1996/97 1. SNL 3 65 36 18 11 7 52 33 osmina finala
1997/98 1. SNL 3 65 36 20 5 11 64 36 osmina finala
1998/99 1. SNL 2 62 33 18 8 7 55 31 šestnajstina finala
1999/00 1. SNL 2 62 33 19 5 9 55 34 polfinale
2000/01 1. SNL 7 43 33 13 4 16 52 46 zmagovalec
2001/02 1. SNL 4 51 33 14 9 10 38 40 zmagovalec
2002/03 1. SNL 8 34 31 7 13 11 34 43 četrtfinale
2003/04 1. SNL 1 56 32 15 11 6 55 29 osmina finala
2004/05 1. SNL 1 65 32 18 11 3 49 23 finale
2005/06 1. SNL 1 73 36 21 10 5 75 30 polfinale
2006/07 1. SNL 2 58 36 17 7 12 66 63 polfinale
2007/08 1. SNL 3 57 36 16 9 11 61 50 osmina finala
2008/09 1. SNL 2 56 36 17 5 14 60 55 polfinale
2009/10 1. SNL 3 55 36 16 7 13 74 60 četrtfinale
2010/11 1. SNL 5 48 36 13 9 14 42 53 četrtfinale
2011/12 1. SNL 5 53 36 14 11 11 49 37 četrtfinale
2012/13 1. SNL 6 41 36 10 11 15 45 60 četrtfinale
2013/14 1. SNL 4 58 36 16 10 10 60 32 zmagovalec
2014/15 1. SNL 9 37 36 10 7 19 40 46 četrtfinale
2015/16 1. SNL 4 52 36 15 7 14 48 49 šestnajstina finala
2016/17 1. SNL 2 60 36 16 12 8 48 39 četrtfinale
2017/18 1. SNL 6 47 36 14 5 17 40 48 polfinale
2018/19 1. SNL 9 31 36 7 10 19 44 63 četrtfinale
2019/20* 2. SNL 2 41 20 13 2 5 40 22 osmina finala
2020/21 1. SNL 10 29 36 7 8 21 24 58 /
2021/22 2. SNL 1 72 30 23 3 4 55 20 osmina finala
Skupaj 1. SNL 4 naslovi 1478 1009 425 259 325 1487 1234 3 pokali
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.