Ljubljanska nogometna podzveza

Iz Slovenska nogometna enciklopedija
Jump to navigation Jump to search

Zgodovina

Ljubljanska nogometna podzveza oziroma LNP je bila ustanovljena 25. aprila 1920 kot ena od podenot Jugoslovanske nogometne zveze. JNS je določila, da se teritoriji podzvez oblikujejo glede na železniško omrežje, pri čemer naj bi ljubljanski podzvezi pripadla večina slovenskega ozemlja, potencialno pa tudi področje Reke, a se tamkajšnji klubi za to niso odločili. Podrobnosti glede ustanovitve so bile dogovorjene na medklubski konferenci konec marca, ko je bil oblikovan tudi tričlanski odbor, ki so ga sestavljali tedaj vodilni slovenski nogometni funkcionarji Betetto, Berce in Vrančič. Ustanovitveni postopki so nato potekali 24. in 25. aprila, pri čemer so prvi dan imeli posvetovanja, drugi dan pa so na ljubljanskem magistratu podzvezo tudi formalno ustanovili. Prvi predsednik je postal Anton Jug, ravnatelj ljubljanskega liceja in predsednik Sparte.

Ljubljansko podzvezo je ustanovilo sedem klubov, Ilirija, Slovan in Sparta iz Ljubljane, SSK Celje ter Rapid, Hertha in Rote Elf iz Maribora, a celjski in mariborski klubi na ustanovitveni seji zaradi železničarske stavke fizično niso sodelovali. V pomladanskem prvenstvu je imelo pravico nastopiti devet klubov, poleg naštetih še kmalu pridružena Cillier Sportverein in 1. SSK Maribor, a sta se Celje in Sparta tej možnosti odpovedala. Liga se je igrala po enotnem enokrožnem sistemu, v sezoni 1920/21 pa so bile oblikovane ločene skupine za ljubljanske, mariborske in celjske klube, ki so jih vodili tamkajšnji medklubski odbori. Takšen način tekmovanja je bil z eno samo izjemo v veljavi do leta 1931, večino naslovov pa je osvojila Ilirija.

Med leti 1925 in 1931 je poleg tega potekalo tudi tekmovanje za Pokal LNP, ki pa je bilo tega leta zaradi majhnega zanimanja in precejšnjih stroškov kar sredi sezone prekinjeno. LNP je skrbela tudi za svojo reprezentančno selekcijo, nekakšno predhodnico slovenske nogometne reprezentance. Ta je igrala večinoma le prijateljske tekme, prvo že avgusta 1920 v gosteh proti reprezentanci Zagreba, med leti 1924 in 1927 pa je brez večjih uspehov nastopala tudi v tekmovanju za Pokal kralja, v katerem so igrale reprezentance vseh jugoslovanskih podzvez. V tridesetih letih se je ljubljanski podzvezi priključilo Međimurje, podzvezni naslov pa so prvič osvojili tudi klubi iz Maribora in Čakovca. Med leti 1931 in 1935 se je igrala enotna podzvezna liga, kasneje pa so način tekmovanja spet večkrat spreminjali.

Praktično ves čas je v podzvezi potekal hud političen boj za prevlado, v katerem sta imeli glavno vlogo skupini zbrani okrog dveh največjih ljubljanskih klubov, Ilirije in Primorja, katerima so se nato oportunistično priključevali še drugi člani na čelu z nemškimi predstavniki iz Maribora in Celja ter delavskimi klubi iz večjih mest. Vodilnima kolektivoma je bilo obvladovanje ključnih funkcij v podzvezi izjemno pomembno, tako da je na volilnih skupščinah praktično vselej prihajalo do precejšnjih trenj, enkrat pa je morala posredovati celo policija. Napetosti so se nekoliko umirile šele po letu 1936, ko je Ilirija ukinila svojo nogometno sekcijo, iz Primorja pa je nastala SK Ljubljana. Do večjih sprememb je nato prišlo tik pred vojno, saj je bila 19. novembra 1939 ustanovljena Slovenska nogometna zveza, s čimer je LNP dobila nov podzvezni položaj znotraj Slovenije, oblikovani pa sta bili tudi novi podzvezi v Mariboru in Celju.

Tekmovanja

Predsedniki

Ljubljansko nogometno podzvezo je vodilo 9 predsednikov.

Predsednik Obdobje
Anton Jug 1920-21, 1922-24, 1926-28
Josip Birsa 1921-1922
Ivan Hrovatin 1924-1925
Josip Jaklič 1925-1926
Vladimir Knaflič 1928-1929
Albin Zajec 1929-1930
Miloš Rybář 1930-1934
Janko Köstl 1934-1939
Aleksander Friedrich 1939-1940
Piškotki nam pomagajo pri zagotavljanju naših storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate z našo uporabo piškotkov.